Zakaj ob praznikih gledamo vedno iste filme? Raziskovalci mitologije radi povedo, da so prazniki (ne samo krščanski prazniki) del naših predstav o »cikličnem času«. Naravni čas je krožen. Vsako leto gremo čez isti krogotok letnih časov in delovnih obveznosti. Utripanje zemlje in življenje ljudi se morata vedno znova ponavljati; in praznik ni nič drugega kot naš poskus, da bi zagotovili zanesljivost in trajnost krožnega procesa, pravijo raziskovalci.
Zato ni čudno, da vsake božične praznike gledamo iste filme. Praznik je po svojem bistvu ponovljiv, vsako leto sestavljen iz istih ceremonij; vedno isti film – Sam doma ali Umri pokončno – je le eden od delov te praznične rutine. Ljudje v sekularnih družbah se ne udeležujejo več trumoma verskih obredov. Ampak to ne pomeni, da so se otresli vseh ritualov. Danes jih izpolnjujejo s potrošnjo in popularno kulturo: z vsako leto istimi darili in filmi.
Morda. Ampak mogoče obstaja še en vzrok, zakaj vsako leto predvajajo isti film – in zakaj ga ljudje vedno znova gledajo, morda petkrat, desetkrat v življenju. Resnični čar ponovnega ogleda filma je, da film vedno vidimo drugače. Ogled filma nikoli ni povsem enak. Zato ne, ker smo se spremenili mi sami. To je smisel ponovnega gledanja filmov nasploh, ne samo božičnih klasik. Ko gledamo film, ki smo ga videli že enkrat ali desetkrat, smo priča spremembi – ne filma, temveč gledalca. Ponovno gledati film pomeni gledati zgodbo o sebi. Morda je to resnični vzrok, zakaj vsake praznike predvajajo iste filme. x Delo
