To je tipično. Moški je v svoji profesionalni vlogi vedno razumljen nevtralno, pač kot človek. Ženska pa je v svoji profesionalni vlogi zelo pogosto kritizirana tudi zaradi svojega spola; odziv nanj je dostikrat celo prvi v nizu, kritika moškega pa je bistveno bolj nevtralna. Na primer: »Ta neumni, podkupljeni novinar je lagal o tem in tem.« – nikoli pa se ne problematizira kot moški. Ženska v javnem prostoru pa je praviloma zasramovana tudi kot ženska, zaradi česar naj bi delala slabo. Češ, ta neumna baba naj gre raje nazaj za štedilnik, saj ni za drugo rabo. Ali pa, še huje, zmerjajo jo z izrazi, ki jih je na primer na twitterju uporabil tudi neki politik, ki je bil za to pravnomočno obsojen. Tovrstna seksualizacija je značilna za diskreditacijo določene spolne manjšine.
Tovrstni odzivi so tako stari kot patriarhat, je pa res, da se ta nespodobna, necivilizirana govorica brez vsakršnega zadržka v zadnjem času še zaostruje. Na splošno so javni diskurz, politična in medijska kultura, skratka sploh dojemanje, kaj naj bi bili vsebina in raven debate, že nekaj časa v prostem padu. Tako se ustvarja diskurz, ki je neprofesionalen in dejansko nepolitičen, zgolj šov, ki postaja vse bolj banalen. Mladina
