Pri tem se pojavljajo tudi skrajni predlogi, ki v imenu učinkovitosti ogrožajo samostojnost in neodvisnost sodne veje oblasti. Razvoj v Turčiji, na Madžarskem in na Poljskem nas dramatično opozarja, da zahteva po močnem predsedniku, kadar je povezana s podrejanjem sodne veje oblasti izvršilni, vodi v nedemokratično osebno diktaturo.
V organih Sveta Evrope in Evropske unije v zvezi s tem opozarjajo, da niso na mestu poskusi, ki v ospredje postavljajo le učinkovitost sodnikov, podcenjujejo pa pomen njihove neodvisnosti in uveljavljanja načel pravne države. Težišče naj bo na strokovnem usposabljanju in na takšnem preverjanju kakovosti delovanja sodnikov, ki ga opravljajo sodniki na višjih ravneh instančne piramide. Slednja se že dolgo ne konča v okviru nacionalne države, temveč sega prek vrhovnih in ustavnih sodišč do dveh najpomembnejših sodišč na evropski ravni, sodišča Evropske unije (Luksemburg) in Evropskega sodišča za človekove pravice (Strasbourg). Ne glede na velik pomen evropskih sodišč je pretiran predlog ureditve (v Makedoniji), da bi bila vsaka za državo neugodna odločitev evropskih sodnikov razlog za odvzem mandata nacionalnemu sodniku, ki je odločil drugače.
Preprečiti monopol vlade
Zlasti Beneška komisija na podlagi analize predlaganih normativnih sprememb v posameznih državah razvija številne standarde in kriterije, katerih spoštovanje naj vodi do uspešnejšega delovanja in posledično tudi do večjega zaupanja v neodvisnost in pravičnost odločanja sodnikov. Iz številnih mnenj, ki jih je oblikovala ta komisija, lahko izluščimo opozorilo, da je rešitve treba iskati v depolitizaciji pravosodnega sistema in še zlasti postopkov izbire sodnikov ter nadzora nad njihovim delovanjem. Ko gre za organizacijske rešitve, ki so najprimernejše, komisija poudarja večji pomen, vlogo in vpliv sodnega sveta pri izbiri in ocenjevanju sodnikov, v primerjavi s političnimi telesi, od vlade in parlamenta do političnih strank.
Naj za ponazoritev omenim nedavno sprejeto mnenje Beneške komisije glede predlagane reforme pravosodnega sistema v Srbiji. Komisija je v razpravi o tej reformi sicer podprla prenos pristojnosti izbire sodnikov s parlamenta na sodni svet, ki predsedniku republike predlaga kandidate za sodnike. Ob tem pa ni spregledala zelo številnih in argumentiranih pomislekov sodnikov ter njihovih združenj. Ti opozarjajo, da bodo prišli z dežja pod kap, če bo dosedanjo vlogo skupščine in njenih poslancev nadomestilo vmešavanje vlade in pravosodnega ministra v odločanje o kadrovanju in v nadzor nad delovanjem sodnikov. Zato so bile v ospredju razprave dileme o tem, kako preprečiti monopol vlade in zagotoviti zastopanost parlamentarne opozicije pri volitvah tiste polovice članov sodnega sveta, ki jih ne volijo sodniki sami izmed svojih vrst.
Tudi v slovenskem parlamentu niso redke razprave, ki se zavzemajo za takšno odpravljanje slabosti v delovanju pravosodja, ki ogrožajo neodvisnost sodnikov. Tovrstne kritike razkrivajo, da opoziciji ne gre za neodvisnost sodnikov, moti jih le, da je vpliv na delovanje »krivosodja« v rokah napačnih političnih strank, namesto da bi bila v njihovih rokah: ko bomo mi na oblasti, bodo sodniki delovali učinkoviteje in pravičneje, sedanji drugorazredni državljani pa se bodo prelevili v prvorazredne.
Nova vladna koalicija, kakršnakoli že bo, ne bo mogla mimo predlogov za spremembe, ki naj izboljšajo delovanje pravosodnega sistema. V zvezi s tem so pricurljali v javnost zlasti naslednji predlogi: nadomestitev trajnega mandata s časovno omejenim mandatom, ki naj bi trajal 12 let, imenovanje sodnikov s strani predsednika republike na predlog sodnega sveta in uvedba triletnega poskusnega obdobja pred imenovanjem sodnikov v trajni mandat.
Pomembno izhodišče tovrstnih posegov mora biti, da spreminjevalni predlogi ne smejo ogrožati neodvisnega delovanja sodnikov, kar vključuje tudi njihovo pravico in dolžnost, da odločajo svobodno, po svoji vesti in na podlagi ustave in zakonov. Iz odločitev evropskih sodnikov izhaja zelo stroga presoja, ali je bila v konkretnih sodnih postopkih kršena neodvisnost sodnika. V nasprotju z evropskimi demokratičnimi standardi ni samo zavestno pristransko sojenje, temveč tudi vsako ravnanje, ki zgolj krši zunanji videz neodvisnosti sodnika. Seveda to ne izključuje nadzora nad kakovostjo sojenja (ki naj bo v rokah sodnikov na višjih sodiščih, in ne politike), pa tudi ne nadzora nad učinkovitostjo dela sodnikov na podlagi objektivnih kriterijev, določenih z ustavo ali zakonom.
Grob poseg v neodvisnost sodstva
Vse manj je držav, v katerih se sodniki volijo v parlamentu, kar po oceni Sveta Evrope in njegove Beneške komisije politizira postopek izbiranja sodnikov. Ob prenosu te pristojnosti s parlamenta na sodni svet pa ne sme priti do podrejanja sodstva izvršilni oblasti. Zato je pomembno, da sodniki v sodnem svetu niso v manjšini (po slovenski ustavi jih je v sodnem svetu večina, šest od enajstih). Prav tako je pomembno, da so preostali člani sodnega sveta izbrani izmed neodvisnih in priznanih profesorjev prava ter odvetnikov po postopku, v katerem ima pomemben vpliv parlamentarna opozicija. To je mogoče najbolj učinkovito zagotoviti z uvedbo dvotretjinske večine, potrebne za izvolitev članov sodnega sveta v parlamentu. Slabost takšne rešitve je, da lahko tako stroga kvalificirana večina vodi do blokade zaradi dolgotrajne neizvolitve članov, zato jo ponekod poskušajo nadomestiti s tripetinsko večino ali celo manj zahtevno večino za izvolitev članov sodnega sveta v drugem krogu.
Ocena ustavnosti, zakonitosti in strokovnosti delovanja sodišč mora biti prepuščena sodnikom na višjih ravneh sodnega odločanja. Za neodvisnost sodnikov je namreč ključnega pomena, da ne more nihče vplivati na njihovo samostojno odločanje v konkretnih sodnih sporih. Po drugi strani pa morajo biti sestava, vodenje in delovanje sodnega sveta takšni, da ne bi moglo prihajati do samozadovoljstva, nekritičnosti in samoobnavljanja sodnikov, ki bi odklanjali sleherni zunanji nadzor nad lastnim delovanjem.
Odprava trajnega mandata sodnikov ni sprejemljiva, saj predstavlja grob poseg v neodvisnost sodstva, ki ni skladen z evropskimi demokratičnimi standardi. Še posebej, če o izvolitvi in ponovni izvolitvi odloča parlament. Vodi namreč do tega, da lahko sodnik poskuša biti pred ponovno kandidaturo všečen oblasti, ki odloča o njegovi ponovni izvolitvi. Tudi če sodniki s takšnim podrejanjem v praksi ne soglašajo, je očitno, da je prizadet videz neodvisnosti sodišč, kar vodi do prepričanja v javnosti, da sodniki pristransko odločajo o varstvu človekovih pravic in svoboščin.
Glede na to, da je javnost nezadovoljna z delovanjem pravosodja, pa ne smemo pavšalno zavračati razprave o kakršnikoli sistemski spremembi pri izbiri sodnikov. Morda je kompromisen in z vidika neodvisnosti sodnikov najmanj grob poseg uvedba poskusne dobe pred izvolitvijo sodnika v trajni mandat. Vendar pa takšna sprememba sama zase v Sloveniji ni sprejemljiva. Bistveno je namreč, kdo ocenjuje, ali je sodnik v poskusnem obdobju deloval kakovostno in si zato zasluži trajni mandat. To nikakor ne sme biti parlament, torej politično telo. Bistveno manj problematično bi bilo poskusno obdobje, če bi ob njegovi uvedbi pristojnost za imenovanje sodnikov prenesli s parlamenta na predsednika republike, ob odločilni vlogi sodnega sveta pri izbiri kandidatov. V tem primeru bi namreč o tem, ali je mlad sodnik uspešno prestal preizkusno dobo, odločali člani sodnega sveta, torej sodniki, ki uživajo široko podporo svojih kolegov, ter ugledni pravni strokovnjaki, in ne politiki.
