Miklavčič pojasnjuje, da po svetu deluje veliko zasebnih varnostnih agencij, ki se ukvarjajo z obveščevalnim delom. Te agencije za zbiranje podatkov izkoriščajo politične elite in multinacionalke, državne obveščevalne službe pa jih najemajo za opravljanje »umazanih poslov«.
Tak primer je bila organizacija Blackwater v Afganistanu, ki so jo naročniki najeli na primer za odstranitev vodij ali poveljnikov vojaških enot.
V konkretnem primeru še ne moremo trditi, da so bili obiski, ki so jih razkrili danes, namenjeni dejavnosti obveščevalnih služb, opozarja Miklavčič – takšna ocena bi bila po njegovem prenagljena. Da pa se obveščevalci s pridobivanjem podatkov ukvarjajo tudi v Sloveniji, po drugi strani ostaja dejstvo, pravi. »Pri tem sta ključni prepoznavanje resničnih podatkov, ki jih analitiki lahko uporabijo, in izločanje lažnih novic, ki jih širijo posamezniki. Širjenje takšnih dezinformacij slabo vpliva na informacijsko higieno; vpliva na javno mnenje, pa tudi na ocene, na podlagi katerih pristojni oblikujejo oceno nacionalne varnosti države.«
Še ena metoda za zbiranje podatkov je uporaba človeških virov (HUMINT): državne in zasebne agencije podatke zbirajo prek sodelavcev, pri čemer nekateri delujejo zakonito, drugi pa nezakonito. Tudi tu morajo biti službe previdne, da dejavnost ne poseže v sfero vohunjenja ali katerega drugega kaznivega dejanja, še opozarja.
Dodatno možnost predstavlja prisluškovanje telefonom, spletnim brskalnikom in družbenim omrežjem: »Službe morajo paziti, da pri poseganju v zasebnost ne prestopijo meje zakonitosti – denimo tako, da posamezniku na telefonski aparat naložijo vohunski program (spyware) ter nato prisluškujejo njegovim pogovorom, berejo sporočila ali sledijo njegovemu gibanju.«
»Treba je ločiti med zakonitim in nezakonitim zbiranjem podatkov«
Miklavčič je prepričan, da politične stranke v tem turbulentnem predvolilnem času zbirajo podatke druga o drugi, saj s tem dobijo nadzor nad vizijo in strategijo nasprotnikov, s tem pa prednost pred njimi. To jasno razkazujejo nekatere izjave na soočenjih, kjer si akterji neposredno konkurirajo s pridobljenimi podatki, ugotavlja Miklavčič. Najpomembnejše je torej ločiti med dovoljenim in nedovoljenim načinom zbiranja teh informacij.
Glede konkretne afere s prisluhi Miklavčič na eni strani opozarja na domnevno nezakonitost takšnih posegov v zasebnost, na drugi pa na naivnost akterjev, ki bi lahko razkrila koruptivnost ali celo ogrozila nacionalno varnost.
A treba je počakati: srečujemo se namreč z informacijsko zasičenostjo, dodaja: informacij je ogromno, vključno z zavajajočimi vsebinami, ki jih ustvarja umetna inteligenca. Pri tem bo ključno vlogo igrala obveščevalna analiza, s katero bodo strokovnjaki izluščili bistvo, nepomembne podatke pa izločili.