Politična jesen v marsičem spominja na obdobje okoli spomladanskih volitev v državni zbor. Ne le da prihaja do podobnega pregrevanja političnega ozračja, del političnega dogajanja je tudi neposreden podaljšek takratnega obdobja. V zadnjem poglavju afere Black Cube je koalicija skupaj z Resnico prejšnji teden še tretjič protiustavno blokirala ustanovitev opozicijskih parlamentarnih preiskav o domnevnem vmešavanju izraelskih paraobveščevalcev v letošnje volitve in sumih nezakonitega financiranja strank.
Zavestno kršenje ustave
Ustavni pravniki so ravnanje koalicije in Resnice že pred meseci na seji poslovniške komisije v DZ označili za kršitev in zlorabo ustavnih določb. Na to, da gre za »sistematično in zavestno neustavno ravnanje«, je v Odmevih na TV Slovenija nedavno opozoril tudi pravnik Rajko Pirnat. »Razne poskuse vsebinskega opravičevanja takšnega ravnanja bi bilo treba s tega vidika vnaprej zavrniti,« pa je do dogajanja v DZ kritičen tudi politični komentator Tadej Troha. Posebno problematično se mu zdi zadnje sklicevanje na referendum o zakonu o parlamentarni preiskavi kot razlog za čakanje pri uveljavljanju zakonskih določb. Po njegovem mnenju ne gre več zgolj za omejevanje ustavne pravice, ampak za širše spodkopavanje načela zakonitosti. »Sklep koalicije se pri tem glasi nekako takole: 'Odločili smo se, da nam stari zakon ni všeč, zato v vmesnem času pred referendumom ta sploh ne velja,'« karikira dogajanje.
Kot prvi motiv onemogočanja parlamentarne preiskave o aferi Black Cube sicer sogovornik vidi zavlačevanje. »Kasneje, kot se bo ta preiskava začela, težje bo v tem sklicu tudi končana. In če ne bo prišlo do konca mandata do zaključnega poročila in sklepov, bo dogajanje obviselo v zraku, kar se lahko potem prodaja v javnosti kot samo še eno politično stališče.« Pri tem Troha pojasnjuje, da aktualna vlada s SDS na čelu takšne kršitve vpenja v zgodbo domnevno upravičenega odpora. »Takšne očitne prestopke svoji volilni bazi opravičujejo kot logičen povračilni odziv na ravnanja prejšnje vlade Roberta Goloba. In ko enkrat prodaš zgodbo o poslanstvu ozdravitve družbe, je lahko tudi zakonitost stvar izbire. Če je stari zakon prikazan kot zlonameren, lahko svoji javnosti prodaš politično logiko, po kateri je takšen zakon legitimno, celo pravično ignorirati.« Posebno problematično se mu pri tem zdi, da se takšna logika pojavlja v državnem zboru, ki je zakonodajno telo.
Raziskovalec in predstojnik Filozofskega inštituta ZRC SAZU sicer glede same afere Black Cube opozarja, da bi morali pristojni organi, tudi če zaradi interesa preiskave ne morejo razkrivati vsebine, javnost bolj proaktivno obveščati o njenem poteku. Razlog za takšno komunikacijo vidi tudi v preprečevanju vtisa, da je preiskava zastala. Po njegovem mnenju bi morali pristojni organi javno in izrecno povedati, da nanje nihče ne pritiska. »Zelo eksplicitno bi morali dati svojo besedo, da delujejo in da nihče na to preiskavo ne vpliva. Če bi se namreč čez leta izkazalo, da je bila preiskava blokirana, javnost pa o tem ni bila obveščena, bi bilo to zelo slabo, škoda pa bi bila v vmesnem času že storjena.«
(Ne)smiselnost totalne obstrukcije
Kaj pa lahko v tem trenutku stori opozicija? »V naših časih je bilo bistveno manj politikantstva, žaljenje in obtoževanje ni bilo tako izrazito. Na seje smo prišli dobro pripravljeni z argumenti in nismo zlorabljali parlamentarnih institutov. Sedaj je vse obrnjeno na glavo, zato opoziciji svetujem totalno obstrukcijo, saj nima več smisla, da se udeležujejo sej,« je za Večer razmišljal nekdanji dolgoletni poslanec Dušan Kumer. Troha je do takšne ideje zadržan, saj ocenjuje, da lahko popolna obstrukcija za opozicijo pomeni, da bi nehote izgubila nadzor nad tem, kaj se dogaja. »Za opozicijske poslance je pomembno, da so ne glede na blokade koalicije prisotni in v DZ pozorno bdijo nad njenimi naslednjimi potezami. Opozicija mora biti skrajno resna, hkrati pa vse skupaj vzeti kot igro, kjer šteje predvidevanje potez in hitrost« pove.
Sogovorec poudarja še, da bi morala biti po njegovem opozicija zelo previdna pri opredeljevanju do določenih spravnih gest koalicije. Kot primer navaja glasovanje o podpredsednici državnega zbora Nataši Avšič Bogovič. »Menim namreč, da se točno 45 glasov ni zgodilo po naključju, temveč da je bil to namen že od samega začetka, saj bi bil odpoklic predsednice DZ vendarle preočitna poteza čez rob, za opozicijo pa bi bil to nov močan argument pri kritiki koalicije o nespoštovanju osnov demokracije,« razmišlja Troha. Koalicija je po njegovem mnenju po drugi strani opozicijo v tej zgodbi postavila v položaj, ko je morala v dolgi razpravi v DZ hočeš nočeš razlikovati med »večjim« in »manjšim zlom« ter pohvaliti tudi kakšnega podpredsednika koalicije: »Takšne geste lahko ustvarjajo vtis normalizacije odnosov in relativizirajo prejšnjo kritiko oblasti.«
Negativni politični marketing cveti
Ob robu dogajanja v DZ pa se potrjujejo tudi besede politologa dr. Marinka Banjaca, ki je pred spomladanskimi volitvami za Dnevnik dejal, da negativni politični marketing vse bolj uspeva tudi v Sloveniji. Pred lokalnimi volitvami je namreč ob robu vsega vzklila zgodba o domnevnem uživanju droge prvaka Levice Luke Mesca. Čeprav gre za dve bistveno različni aferi, je sicer vzporednic med to afero in tisto z začetka leta več, kot se zdi na prvi pogled. Afero Black Cube zaznamujeta dva momenta, na eni strani anonimno objavljeni prisluhi, iz katerih izhajajo sumi koruptivnosti vidnih političnih oseb prejšnje vladajoče garniture, na drugi sum vmešavanja izraelskih zasebnih paraobeščevalcev v slovenski volilni proces iz tujine. Afero Fotopub, v kateri se Dušan Smodej pred sodiščem med drugim brani očitkov groženj s smrtjo, ugašanja cigaret na telesu ter vsiljevanja mamil za posilstvo in siljenja v spolni odnos, pa so snovalci negativne kampanje na podlagi intervjuja Smodeja izkoristili za očitke poslancu Levice Luki Mescu o uživanju droge in insinuacije o povezanosti Smodeja z vodilnimi predstavniki te stranke.
Ne le da je v obeh primerih desni politični milje osredotočen zgolj na tisti del, ki bremeni politične konkurente, iz okoliščin izhajajo tudi sumi politično koordiniranih akcij. Pri prvi vemo, da je Sova že marca letos potrdila, da so bili trije izraelski paraobveščevalci 11. decembra na sedežu SDS, kjer so ob izbruhu afere sprva zanikali, da bi poznali podjetje Black Cube. Potem ko so bile predstavljene ugotovitve Sove o postanku izraelskih paraobveščevalcev na Trstenjakovi, pa je predsednik SDS Janez Janša priznal, da je bil eden izmed predstavnikov podjetja pri njih. Forenzična analiza posnetkov je medtem pokazala, da so bili prisluhi prirejeni oziroma zmontirani, pri čemer so bili v njih očrnjeni praktično izključno predstavniki levoliberalne politike. V aktualni negativni kampanji pa se je zgodilo, da je o ekskluzivnem intervjuju s Smodejem portala Info360, ki je v lasti simpatizerja desnice Aleša Štrancarja, pet minut prej poročal Siol, kamor se je skupaj z Janševo vlado na mesto odgovornega urednika portala znova vrnil Peter Jančič, ki je bil odgovorni urednik Siola že med tretjo vlado Janeza Janše.
Skupni imenovalec tovrstnih negativnih kampanj je tudi ali predvsem to, da se politična vsebina v času kampanj umika v ozadje pozornosti javnosti. Troha v ponovno medijsko obujeni aferi Fotopub kot glavni cilj ob očitkih Mescu o uživanju drog vidi mobilizacijo volilnega telesa politične desnice. »Afera Fotopub pač ni bila nikoli afera o kokainu. Dejanja Dušana Smodeja, ki se mu očitajo, so marsikaj drugega, pri čemer pa se del politike zdaj pretvarja, kot da smo še zmeraj pri izhodiščnem vprašanju, pogovarjamo pa se v bistvu, ali Luka Mesec ob petkih uživa kokain.« Pri tem politični komentator meni, da so očitki na neki način celo drugotnega pomena, saj da gre v prvi meri za odpiranje prostora politični fantaziji, v kateri je ne glede na razplet vsakokratna tarča vnaprej kriva: »Glavno sporočilo ne glede na dejstva pravzaprav je: 'Mi smo tako ali tako vseskozi vedeli, da Luka Mesec in njegova stranka grešita, četudi Levica v javnosti ves čas zanika vpletenost v kakšno lastno afero.' In ta potrditev vnaprejšnje sodbe zanje šteje kot model: 'Kakršen koli očitek, ki se ga bomo domislili, se nam bo prej ali slej potrdil, zato lahko že zdaj brez dvoma trdimo, da je resničen in da je zanikanje laž.«