»Prišla je skoraj vsa stalna sestava in na mrzlem, vetrovnem letališču Cerklje smo prisegli domovini. To je bil tedaj za vse zelo velik dogodek. Šele takrat smo formalno pretrgali s prisego, ki smo jo dali v Jugoslovanski ljudski armadi, čeprav je njena veljavnost prenehala z razglasitvijo samostojne slovenske države 25. junija 1991. Že takrat in še prej bi morali priseči, toda minister Janez Janša o tem ni in ni hotel nič slišati.« S temi besedami je Janez J. Švajcer v Vojaškem zborniku št. 45 obudil spomine na prisego celotnega aktivnega sestava Teritorialne obrambe Republike Slovenije 20. novembra 1991.
Ko so boji na Hrvaškem še divjali na polno, ko je užaljena soldateska Jugoslovanske armade komaj odšla, so se vsi aktivni častniki nove vojske zbrali postrojeni na letališču nekaj kilometrov od hrvaške meje in še kakšnega več od bojnih položajev srbske vojske. Kot bi jih nekdo ponujal na tnalu…
Vojak brez prisege ni vojak
Pred vojno v Sloveniji so obstajali pomisleki glede prisege vojakov, češ da to diši preveč po Jugoslovanski armadi. Za vojaško podobo nove vojske, postroje in tudi obeležja, službene uniforme, odlikovanja in priznanja je ogromno naredil pomočnik načelnika Republiškega štaba Teritorialne obrambe za domovinsko vzgojo, upokojeni brigadir Janez J. Švajncer (njegova pomočnica pa je bila polkovnica Jasna Ravnikar). 2. junija 1991 so najprej prisegli vojaki prve generacije nabornikov na Igu in v Mariboru oziroma Pekrah. Vse pomisleke okoli prisege je preseglo mnenje, da je vojaška prisega vendarle besedilo, ki ga morajo podati vsi pripadniki oboroženih sil povsod po svetu pred začetkom vojaške službe.
»20. novembra 1991, na dan Teritorialne obrambe, smo organizirali postroj in prisego stalne sestave v vojašnici Cerklje na Dolenjskem. Prisega je bila v pristojnosti oddelka za domovinsko vzgojo na RŠTO, izvedel pa jo je pokrajinski štab v Novem mestu. Prisotno je bilo okoli 1000 častnikov. Prisego je vodil načelnik štaba, general Janez Slapar, potem pa je sledila predaja vojaških praporov vsem poveljnikom pokrajinskih štabov iz rok predstavnika predsedstva Republike Slovenije Ivana Omana. Od politikov so bili prisotni sekretarji za obrambo Janez Janša, za notranje zadeve Igor Bavčar, za informiranje Jelko Kacin in še nekateri drugi,« pripoveduje upokojeni polkovnik Slovenske vojske Mitja Teropšič, ki zbira in išče fotografije in osebne podrobnosti o tem velikem dogodku za Teritorialno obrambo in Slovensko vojsko, v kar se je TO preimenovala z zakonom decembra 1994.
Preimenovanje
Mitja Teropšič je prepričan, da bodo zgodovinarji prej ali slej presegli politične delitve in realno ovrednotili čas od leta 1968, ko je bila ustanovljena Teritorialna obramba Slovenije, do vojne in njenega preimenovanja v Slovensko vojsko. V TO se je zaposlil leta 1976, ob reorganizaciji leta 1980 je bil imenovan za komandanta TO občine Brežice, potem je bil poveljnik 25. območnega štaba TO, vključen je bil v Narodno zaščito, leta 2009 pa se je upokojil kot poveljnik vojaškega teritorialnega poveljstva in poveljnik vojašnice v Novem mestu.
»Vedeli smo, kdo smo«
Ozadje priprav na prisego pa je dodatno opisal eden njenih glavnih pobudnikov Janez J. Švajncer v Vojnozgodovinskem zborniku št. 45, ki je bil tudi zaslužen, da so teritorialci začeli proslavljati dan TO. »Takrat še nikomur ni moglo priti na konec pameti, da bi razglašal, kako naša vojska ni nastala iz Teritorialne obrambe, saj bi se mu vsi smejali. Tudi res bi bil videti neumen, kdor bi trdil kaj takega, saj smo bili vsi po vrsti v veliki večini stari teritorialci in smo najbolje vedeli, kdo smo in kaj,« piše Švajncer.
Je pa ob tem vseeno zanimivo, kako to, da je bila prisega v Cerkljah, tik ob meji s Hrvaško s tem, da je tam še potekala vojna in bi lahko kakšno letalo priletelo in zraketiralo celo aktivno sestavo Teritorialne obrambe. Kot pripoveduje Teropšič, so sicer BOV (bojna oklepna vozila) s protiletalskimi topovi, ki so jih zajeli v Krakovskem gozdu, razmestili okoli vojašnice, ampak ob resnem napadu proti morebitnemu nasprotniku ne bi bili kdo ve kako učinkoviti in je bila tako velika prireditev tik ob meji vojaško gledano zelo nepremišljena.
Švajncer pa je še bolj konkreten in omenja prigodo častnikov s Ptuja, ki so si po prisegi skrajšali pot domov in zavili čez Hrvaško, na naši meji pa so jih prijeli slovenski policisti in jih razorožili. »O tem se je samo šepetalo, bilo pa je – kot smo slišali – precej grdo in poniževalno. Kot da nam je naša država sporočila, naj si nič več ne domišljamo, da nas še potrebuje,« je z veliko grenkobe napisal Švajncer, ki je bil vrsto let, vsaj do svoje razrešitve urednika časopisa Slovenska vojska leta 1994, zvest sledilec prvega obrambnega ministra oziroma sekretarja za obrambo RS.
Prva žrtev med teritorialci
Mitja Teropšič zbira fotografije s prisege, išče pričevanja in podrobnosti o njej. Napisal je knjigo Brežiški teritorialci, ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije pa je izdal monografijo Posavski teritorialci v osamosvojitveni vojni 1991: 25. območni štab TO in vojaški vidiki osamosvajanja Slovenije v Posavju, v kateri iz prve roke govori o štirih najpomembnejših spopadih na tem območju. Rigoncah, kjer je padla prva žrtev na slovenski strani, teritorialec Jernej Molan, težko pa je bil ranjen Robert Fink, minometnem napadu na letališče JLA, zasedi v Krakovskem gozdu in spopadu v Prilipah. Pri tem je povzel izjave teritorialcev, ki so bili udeleženi v bojih in so jih že nekaj mesecev po vojni prosili, da zapišejo svoje spomine na posamezni boj.
»Brat Tomaž, ki je zgodovinar, mi je takoj po vojni rekel, da če želim, da bodo stvari korektno zapisane, ne bo potvarjanja dogodkov, naj začnem zbirati dokumentacijo. On je začel zbirati gradivo za arhive in se ukvarjati z njimi, jaz pa sem pisal o dogodkih na taktičnih nivojih, kjer je manj ali celo ni dokumentacije. Štajerci so o dogajanju v vojni napisali veliko, prav tako Primorci, Gorenjci, Dolenjci, Posavci, teritorialci, miličniki in celo lovci. Verjetno bo nekega dne prišel čas tudi za korektno pisanje celotne zgodovine. Zaradi vsega razpoložljivega materiali bodo zgodovinarji imeli dobro osnovo, odprli se bodo arhivi v Beogradu… Ne bo več osebnega tehtanja o tem, kdo je bolj zaslužen, in dogodkov ne bodo ocenjevali ljudje, ki so imeli o določenih dogajanjih le omejene informacije. Ne bomo več govorili o tem, kako se je Slovenska vojska rodila čez noč. V času političnih in družbenih sprememb ter osamosvajanja Slovenije teritorialci nismo pustili preteklosti za sabo.«
Obelisk sodelovanja
Brežiški veterani vojne za Slovenijo so 30. obletnico vojne obeležili s postavitvijo obeliska v Brežicah kot osrednjega pomnika osamosvojitvene vojne, pred dnevi pa je občinski svet občine Brežice podelil domicil enotam 25. območnega štaba Teritorialne obrambe občine Brežice. Domicile so v preteklosti podeljevali partizanskim enotam, sedaj pa je prvič, da je neka lokalna enota dala domicil enotam iz osamosvojitvene vojne.
Obelisk zmage 1991 je postavljen na Trgu Jožeta Toporišiča med Domom kulture Brežice in Gimnazijo Brežice, aktivnosti za postavitev pa sta skupaj vodili občina Brežice in Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Brežice. Avtor obeliska je akademski slikar in brežiški likovni pedagog Alojz Konec, mero pa je povzel po betonskem protitankovskem tetraedru iz osamosvojitvene vojne. Zgrajen je iz metličenega, opažnega in brušenega betona ter simbolizira takratno sodelovanje teritorialne obrambe, milice in civilnih struktur. Ali kot je rekel brežiški župan Ivan Molan ob odprtju 22. oktobra letos: »Leta 1991 smo dosegli skupni cilj enotni in povezani. Danes se zdi, kot da imamo pomanjkanje tako ciljev kot motivacije za enotnost, zato imamo pomnike, da nas spomnijo, da živeti v samostojni in demokratični državi ni samoumevno in nam lastna država ni bila podarjena. Morali smo si jo izbojevati.«
