Na vprašanje, kje je njegov dom, odgovori: »Dom je povsod tam, kjer pripravim ognjišče za svojo družino. Nekoč je bilo to moje ognjišče veliko, zdaj je manjše, saj sva z mojo Lenko večinoma sama. Najine tri hčere so odšle že pred časom, hči in sin iz mojega prvega zakona še prej. V ognjišču zakurim tudi za prijatelje, za katere rad kaj dobrega skuham.«
Umetnik z več kot pol stoletja uspešne kariere s ponosom pripoveduje o svojih petih otrocih: »Lucija je odlična igralka, Danilo uspešen filmski režiser, oba z mojimi vnuki živita v Zagrebu. Nina je študirala v ZDA in nadaljuje študij antropologije v Londonu. Vanja je končala študij prava v Avstraliji in se tam zaposlila. Najmlajša Milica pa je v Liverpoolu končala glasbeno akademijo, ki jo je ustanovil Paul McCartney, in piše svoje pesmi, glasbo ter besedila.«
Po vseh popotovanjih najde svoj mir ob morju, v Barbarigi, kjer zdaj živita z ženo: »Tukaj nama je najlepše, a tudi veliko potujeva. Še vedno snemam filme. Pravkar sem v Londonu končal snemanje serije Embankment o vohunih, hladni vojni… Več pa ne smem izdati. Sledijo gledališke predstave Kdo se boji Virginie Woolf v Beogradu, Sarajevu, v Zagrebu in upam, da prej ali slej tudi v Ljubljani.«
Zdi se, da zanj ne v prejšnjih ne v sedanjih časih meje niso bile ovira. »Bil je čas, ko zame meje niso obstajale zato, ker jih sam sebi nisem postavljal niti v Jugoslaviji niti v svetu. Potem je prišel čas, ko so jih drugi postavljali vsem, tudi meni. A celo, ko je bilo najtežje, v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, mi je uspevalo prehajati čez meje. Vedno in povsod so bili namreč za njimi ljudje, s katerimi sem se lahko pogovarjal. Edino vprašanje tedaj je bilo, kako se ubraniti od sovraštva in sovražnih ljudi. Po tem, ko se je vse to umirilo, čeprav se še vedno pojavljajo napetosti med posameznimi državami in državicami, je znova mogoče potovati svobodno in se počutim dobrodošlega povsod, kamor pridem. Sicer pa meje ne pomenijo nič tam, kjer se ljudje med seboj razumejo.«
Politika ga ne privlači
Zdaj na vse močno vpliva epidemija koronavirusa. »Ljudje so prestrašeni. Sam nisem paničar, vendar mi ni vseeno in se pazim, nosim masko, ne hodim v majhne zaprte prostore, razkužujem roke. Veliko sem razmišljal, ali je epidemija morda začetek konca civilizacije. Zaupam pa cepivu, saj verjamem v znanost. Neumne in banalne se mi zdi zdijo različne teorije zarote. Razumem, da se cepljenja bojijo ljudje, ki nimajo dovolj informacij, ne razumem pa zdravnikov, ki javno zagovarjajo takšne teorije. Veliko ljudi je žal umrlo, ker so jim verjeli.«
Bi bilo mogoče, da bi prevzel kakšen politični položaj, na primer ministra za kulturo? »Ne, ni govora. Politika je sicer pomembna stvar in v srečnih, pozitivnih časih je ukvarjanje z njo lepo. To so obdobja po velikih vojnah, kataklizmah, ko ljudje začnejo verjeti v novo energijo, novo življenje. A kako je mogoče, da tako hitro pozabijo na vse strahote vojn in se petdeset let pozneje vse ponovi. Ljudje smo pač nepopolna bitja. Res ne razmišljam kaj dosti o politiki in politikih. Po svoje se mi celo smilijo, saj v sedanjih okoliščinah ne morejo nič narediti ne glede na to, ali so desničarji, levičarji, zeleni… Vse, kar smo imeli, je razprodano, tovarne, banke, politiki so le nekakšni posredniki med nami in velikimi podjetji. Žal mi je, ker smo si kot narodi zaslužili boljšo usodo. Najbrž je nismo deležni, ker smo majhni narodi z majhnimi jeziki. Koga na svetu recimo briga za slovenski jezik, ki je zame eden najlepših. Majhnost kroji usodo naših narodov, saj isto velja za Hrvaško pa tudi za Srbijo, čeprav sta nekaj večji od Slovenije. Razmišljam, kako bo čez dvajset ali trideset let, če bo Evropa obstala, ko ne bo nikakršnih meja med državami. Vpliv angleškega in nemškega jezika bo najbrž tako močan, da bodo mladi odlično govorili v teh jezikih. Kaj bodo potem počeli denimo s hrvaško ali slovensko igralsko akademijo?«
Kajpak ni mogoče mimo njegove uspešne kariere v Združenih državah Amerike, kjer je preživel deset let:
»Delal sem z največjimi režiserji, igralci in igralkami na svetu, v velikih filmih, še vedno me vabijo in igram. Po drugi strani sem v Hollywood prišel šele s 45 leti. Drugače bi bilo, če bi tam začel kariero kot mlad igralec in doživel uspehe, kakršne sem pozneje doživel s filmoma, kot sta bila Pred dežjem ali Svetnik. Kdo ve, mogoče bi celo dobil priložnost igrati Jamesa Bonda,« se nasmeji in nadaljuje: »Toda čeprav sem prišel v zrelih letih, sem igral v velikih filmih in sem s svojo mednarodno kariero resnično zadovoljen. Igral sem glavne, pa tudi stranske, a pomembne vloge v največjih uspešnicah in v umetniških filmih, v največjih serijah, kamor sodi med drugim Downton Abbey. Dobro je, da še delam. Vloge lahko izbiram in res je, da kot marsikdo včasih izberem tudi kakšno slabo, zaradi denarja,« pove med smehom.
Nobene vloge ne obžaluje, včasih mu je le žal, da kaj ni bilo narejeno tako, kot bi moralo biti. Bi zase rekel, da je perfekcionist?
»Kot mlad igralec v gledališču sem bil. Teater je bil zame magija, disciplina. Vsako vlogo sem naštudiral do konca in se za kakšno tudi žrtvoval. Tako sem za vlogo Peera Gynta v hrvaškem narodnem gledališču (HNK) v Zagrebu nekaj mesecev pred začetkom vaj resno s profesionalnimi trenerji vadil gimnastiko. V mladosti me je živciralo vse, kar ni bilo popolno. Bil sem nepravičen do starejših igralcev, ki se predstave niso lotevali z enakim žarom kot jaz. Tam po svojem štiridesetem letu sem spoznal, da imajo številni od njih pravico, da so razočarani zaradi različnih razlogov. Zdaj ne maram perfekcionizma v teatru, temveč mi je všeč vse kaj drugega – stil teatra in rokopis režiserja, ob katerem igralci dihajo svobodno. Ne moti me kakšen slab prizor ali igralec, kajti dober teater je takšen kot življenje, najzanimivejši je, ko je nepopoln. Poleg tega je z leti moja prva ljubezen postal film, ki ga imam zdaj rajši kot gledališče.« Z izjemo tistega tam čez, pravi in pokaže na otok Mali Brion (Mali Brijun) v daljavi: »Teater Ulysses je zame svetinja.«
V dobri kondiciji
Pri svojih petinsedemdesetih letih je Rade Šerbedžija v odlični formi, za kar so nemara zaslužni dobri geni prednikov iz Like, njegov oče je denimo živel 104 leta. »Dober sem, nisem slab. Včasih sem veliko igral nogomet, še vedno igram tenis kot nor, lahko tečem, fizično sem precej aktiven. Pred nedavnim sva s prijateljem v Beogradu igrala proti paru, v katerem je bil mlad Madžar, ki me ni poznal. Ko je bilo šest proti ena za naju, je mojemu prijatelju rekel: 'Dobro si me zafrknil s tem tipom, ki je maskiran kot dedek Mraz, igra pa kot Novak Đoković'. To je bil najlepši poklon doslej.«
Pomembno mesto v njegovem življenju ima vse od otroštva glasba: »V mladosti sem oboževal festivale zabavne glasbe, Opatijo, Beograjsko pomlad, Slovensko popevko in druge z vsemi tistimi čudovitimi pevci in pevkami – Marjana Deržaj, Majde Sepe, Lado Leskovar v Sloveniji, pa naši Gabi Novak, Marko Novosel, Arsen Dedić, v Beogradu Senka Veletanlić, Tihomir Petrović in drugi. V glasbo me je potegnil prijatelj Arsen Dedić, s katerim sva naredila mojo prvo ploščo Ne daj se, Ines. Z glasbo sem se najprej ukvarjal bolj za hobi. Ko je razpadla Jugoslavija, pa sem prenehal biti igralec v svoji državi in v svojem jeziku. Odšel sem v London, kjer je moja Lenka delala kot kulturna atašejka v bolivijski ambasadi, jaz pa sem doma pazil otroke in resneje začel igrati kitaro ter pisati pesmi. Pozneje sem v ZDA srečal genialnega kitarista Miroslava Tadića, od katerega sem se ogromno naučil. To je bil velik skok na višjo raven. Zdaj me na koncertih spremlja zasedba Zapadni kolodvor s samimi izvrstnimi glasbeniki. Uživam, a se včasih vprašam, zakaj. Pri tem, kar počnem, je pomembna interpretacija, to je poezija s petjem, nekaj je igre. Ne gre za aplavz, tega sem imel veliko, temveč za to, da sem izgubil svoj teater v svojem jeziku in svoje občinstvo. S koncerti v Beogradu, Ljubljani, Sarajevu, Skopju in drugje pa dobim nazaj svoje občinstvo in interakcijo, ki jo tako potrebujem. Veselim se, da bom 30. oktobra na koncertu v Ljubljani spet srečal svoje prijatelje v Sloveniji, ki jih imam zelo rad in vem, da me ima slovensko občinstvo rado. Čutim posebno kemijo med nami. A tokrat prihajam tudi z žalostjo v srcu, saj prvič v dvorani Cankarjevega doma ne bo mojega velikega prijatelja Dušana Jovanovića, genija in učitelja naše generacije v teatru.«
