Bil je turoben, deževen sobotni spomladanski dan, 26. aprila 1941. Nekaj dni po tem torej, ko je bila Jugoslavija napadena; po Ljubljani so že visele italijanske in hitlerjevske zastave. Marsikomu se je položaj Slovencev zdel brezupen. Adolf Hitler je prav na ta dan v Mariboru slovenski Štajerski poslal sporočilo: »Naredite mi to deželo spet nemško.«
Krog intelektualcev, revolucionarjev in kulturnikov je iskal način, kako se upreti. Josip Vidmar - Saša se je takole spominjal srečanja z Borisom Kidričem, ki je predlagal, da bi se tistega dne sestali pri Vidmarju doma: »Z nekoliko nervoznim smehljajem in z zamišljenimi očmi mi je podal roko in mi dejal, da bi imeli ta dan sestanek v mojem stanovanju, seveda če se strinjam. Strinjal sem se. Celo razveselil sem se…«
Konspirativni sestanek
Sestanek je bil nadvse konspirativen; udeleženci so bili dogovorjeni, da prihajajo z najmanj tridesetminutnim razmakom, tako je trajalo precej časa, da so se vsi nabrali. Večina udeležencev sestanka se je poznala od prej, nekateri so se srečali prvič. Boris Kidrič, Aleš Bebler, Boris Ziherl (predstavniki komunistov), Tone Fajfar (krščanski socialist), Josip Rus (Sokol), Josip Vidmar - Saša, Franc Šturm in Ferdo Kozak (kulturniki).
Izbira kraja je bila premišljena. Vila leži nasproti gozda ob Večni poti nedaleč od Tivolija. Imela je številko 3, torej je bila ravno prav oddaljena od središča mesta, kjer je bilo največ radovednih oči, in ne preveč daleč, da bi zavoljo tega pritegnili pozornost.
Soba je bila v prvem nadstropju, nekako tipična za meščanske vile tistega časa. Imela je dve okni, v njej je bilo nekaj stolov, pisalna miza… V prvem nadstropju je živel Josip Vidmar - Saša z družino, medtem ko je v pritličju živel lastnik hiše, Josip Vidmar, starejši upokojeni lastnik tovarne dežnikov.
Čas je bil zadušljiv. Kot je pozneje pisal zgodovinar France Škerl, je »slovenski narod takrat doživel ne samo vojaški, temveč tudi psihološki zlom zaradi silnega razočaranja nad ravnanjem bivših oblasti, spričo česar je hitlerjevska demagogija prav v tistih dneh bujno uspevala«. Na Dolenjskem so celo državne mejnike premikali v korist Nemcev. Slovenija je bila razkosana, Madžari, Italijani in Nemci, vsak si je želel svojega plena.
Domnevamo lahko, da je ob takšnem razvoju dogodkov turobnost od zunaj kar lila v sobo Vidmarjeve vile. Pa vendar je bila razprava energična, ni bilo veliko prostora za obotavljanje. Bržkone pa se niso povsem zavedali, kako zgodovinsko prelomen je bil ta dan. Niso pisali zapisnika in pozneje se niti niso prav dobro spomnili, na kateri dan so se sestali – morda v soboto, morda v nedeljo.
Najprej je Boris Kidrič analiziral položaj, sledil je pogovor o njegovih mislih. Nekateri so bili zaskrbljeni nad uspehi hitlerjevske demagogije na Štajerskem in Dolenjskem, kjer so ljudje pričakovali od Hitlerja rešitve socialnega in gospodarskega položaja. Po pretresu mnenj so se med drugim strinjali, da so ti uspehi le trenutni in da se bodo ljudje kmalu streznili, ker bodo spoznali, da je okupator njihov smrtni sovražnik.
Ključna točka je bila strinjanje o ustanoviti osvobodilnega gibanja, v katerem bi se združile vse napredne sile slovenskega naroda, in to bi bilo jedro, okrog katerega bi se zbralo vse ljudstvo.
Kako se upreti?
Nekaj pomislekov se je zavrtelo okoli vprašanja, kako se upreti okupatorju. V tisku in besedi? To je bilo jasno. Kaj pa oboroženi odpor? Kidrič menda o tem ni želel govoriti, vendar so ga drugi prignali do tega vprašanja. »Jasno je, da je končni smoter organizacije lahko samo oboroženi odpor. Vrhu tega se spominjam določno, ker mi je ostalo v spominu, kako odločno in samo po sebi umevno sta misel o oboroženem odporu brez premišljanja sprejela Rus in Fajfar. In kako previdno, da ne rečem boječe, smo jo obletavali mi trije kulturniki. Toda stvar je bila jasna. Organizacija, ki naj bi okupatorja samo dražila z nedolžnimi manifestacijami in demonstracijami, bi bila nesmiselna in smešna,« je pozneje zapisal Josip Vidmar - Saša v knjigi Obrazi. In dodal: »V kaj se podajamo, smo vedeli.«
Točko o oboroženem boju so po poročilih sprejeli v načelu, saj so ugotavljali, da objektivne okoliščine za praktični začetek oborožene vstaje v tistem trenutku še niso bile zrele.
Nastal je okviren program, podlaga sedmim točkam, ki so jih nato junija objavili v članku z naslovom Gesla našega osvobodilnega boja.
Tone Fajfar je v spominih zapisal, da so na sestanku soglasno dogovorili, da v fronto vstopijo tako komunisti kot krščanski socialisti, sokoli in kulturni delavci, da pa je treba pritegniti še druge skupine.
Iskanje podpornikov
Na sestanku je marsikaj ostalo nedorečeno. Tako so sklenili, da organizacijo vodijo Kidrič, Rus in Fajfar, vendar je niso notranje organizirali, izvršilni odbor OF je bil tako oblikovan šele pozneje. Obrise je dobivala v naslednjih mesecih, predvsem poleti 1941.
Med prvimi nalogami je bilo zbiranje in skrivanje orožja.
Kot je mogoče razbrati iz različnih navedb, so se tudi dela razširjanja sporočila in iskanja podpornikov lotili takoj. Boris Kidrič je bil temu menda še posebno predan. Med drugim so iskali imena, osebnosti, ki bi s podporo lahko povečali ugled in razširili vpliv gibanja, pri čemer so bili večinoma dokaj uspešni, včasih pa tudi ne.
Pomembno je bilo, da gibanje ni priznavalo razkosanja Slovenije in Jugoslavije ter je sklenilo organizirati oboroženi odpor. Prav tako je k razširjanju ideje pripomoglo sodelovanje različnih gibanj, predvsem krščanskih socialistov, tako da se je podpora ideji hitro razširila med ljudmi.
Kako so tedaj razmišljali, kaže izkušnja Marka Vrhunca, partizana in poznejšega jugoslovanskega diplomata. Zanj je bila odločitev samoumevna. Kot je nekoč pripovedoval, je ob novici o Hitlerjevem govoru v Mariboru takoj vedel, da druge poti ni.
Takšno gibanje je bilo v marsičem unikatno v zgodovini. Jedra odporniškega gibanja torej v Sloveniji niso organizirali oficirji poražene vojske, sploh ne vojaki v kakršnem koli smislu, pač pa mladi, idealisti, intelektualci, aktivisti in kulturniki, ki jim ni bilo vseeno.
Pobuda za osvobodilno fronto je nastala v Sloveniji, o njej je bil Josip Broz - Tito, voditelj jugoslovanskega odporniškega gibanja, obveščen šele nekaj dni pozneje.
Preostalo je zgodovina. Hiša še stoji (tam je danes rezidenca nemškega veleposlaništva), medtem ko sobe, kjer so se sestali, ni več, saj so nadstropje pozneje drugače pregradili. Ostali pa so poznejši zapisi o tistem dnevu in dejstvo, da je Osvobodilna fronta ena najpomembnejših zgodovinskih prelomnic v slovenski zgodovini. Po svojem nastanku in naravi je v marsičem unikum v svetu, pri čemer so napisi na zidovih, letaki, radijsko oddajanje, ilegalno delovanje, poudarek na kulturi, umetnosti in žilav partizanski odpor postali sinonim za njeno delovanje.
Kot je še zapisal France Škerl, to ni bila zgolj politična stvaritev, »marveč je bila tudi popolnoma enkratna manifestacija vse moralne moči in veličine našega naroda«.
