»Miheličev obširni glasbeni opus odraža slovensko dušo in čutenje slovenskega podeželskega človeka ter tako ohranja živ stik s tradicijo, jo utrjuje in neguje tudi narodno istovetnost. Z vedrino in širokim nasmehom se je uvrstil med najbolj priljubljene slovenske narodnozabavne glasbenike, brez katerih ne mine skoraj nobeno slavje. Nekatere izmed njegovih skladb, na primer Kjer lastovke gnezdijo, so tako rekoč že ponarodele, saj skoraj ni Slovenca, ki jih ne bi poznal. S številnimi koncerti in kakovostno glasbeno produkcijo je ustvarjalec in glasnik slovenske glasbe poznan tako doma kot v tujini in je eden tistih, katerih glasba na plesišče privabi največ plesalcev,« je pisalo v obrazložitvi za podelitev reda za zasluge. Tudi viže Vsi na ples, Dekle iz Ribnice, Ljubezen šmentana, Dolina Ribniška, Ostal je le spomin, Ko harmonika zapoje in druge poznajo vse generacije in celo tisti, ki sicer te zvrsti glasbe ne poslušajo.
Pisatelj Ivan Sivec je Franca Miheliča že davno postavil ob bok še dveh žal že preminulih velikanov slovenske narodnozabavne glasbe Slavka Avsenika in Lojzeta Slaka, življenjsko zgodbo vsakega od njih pa popisal v knjigi. Kar je Avsenik dosegel na klavirski in Slak na diatonični harmoniki, je Miheliču uspelo s frajtonarico. »Avsenikova glasba opeva pretežno gorenjski svet, Slakove viže dolenjske griče, mi v naših skladbah pa opevamo tudi sodražiško šegavost in veliko ribniško srce,« pove 72-letni Franc Mihelič, ki je skupaj s soprogo Bernardo, pevko v ansamblu, tudi častni občan Sodražice.
S harmoniko vsak dan
»Harmoniko imam v rokah vsak dan, in to še preden popijem prvo jutranjo kavico,« nam pove Mihelič, ki ga niti epidemija ni pretirano spravila iz tira. Vsaj ne v tem smislu, da bi harmoniko za kakšen dan postavil v kot. »To nikakor ne. Res pa smo zaradi koronavirusa ostali brez težko pričakovanega velikega koncerta, ki smo ga načrtovali leta 2020, ob 50-letnici delovanja. Pa tudi vse druge načrtovane turneje po Južni Tirolski, Švici in Nemčiji so bile odpovedane. A se nič ne da. Kar zadeva naš koncert, bomo zdaj verjetno počakali kar na 55-letnico. Saj leta kar hitro tečejo. Je pa zanimivo, da smo tudi koncert ob 40-letnici pripravili z enoletno zamudo. Kar zadeva gostovanja v tujini, pa so pogodbe trenutno v mirovanju. Tudi organizatorji v tujini namreč čakajo in prestavljajo termine. Lani so jih na letos, letos na prihodnje leto, morda bo podobno tudi še drugo leto. Vseeno pa upamo, da se nas bo virus prej ali slej naveličal in bomo lahko spet šli na odre, med ljudi, kamor tudi spadamo in se počutimo najboljše,« pravi vedno veselo razpoloženi muzikant, ki je tudi v času epidemije ustvaril ducat novih viž. »Za kakšne štiri zgoščenke se jih je zagotovo nabralo,« nam pove zdaj že upokojenec, ki je celotno delovno dobo preživel s harmoniko na ramah na domačih in tujih odrih. Od leta 1980 je namreč Ansambel Franca Miheliča profesionalni ansambel, katerega skladbe še vedno radi poustvarjajo tudi številni drugi glasbeniki. »Tudi sam opažam, da radi igrajo naše viže,« pravi Mihelič in razloži, da je tega zelo vesel, saj je to znak, da je tudi mladim njihova glasba všeč.
Pobaramo ga, kako kritičen je, ko posluša svoje skladbe v izvedbi drugih. »Nekateri igrajo res izvrstno, spet drugi morda malo manj. Ampak nikomur nič ne zamerim. Glavno je, da je fantom in dekletom moja glasba všeč. Pogosto me tudi kličejo starši otrok, ki igrajo harmoniko, in me vprašajo, ali lahko pridejo k meni, da jim pokažem kakšen prijem. Včasih za to ni bilo časa, ker smo bili veliko po turnejah. Zdaj pa si ga z veseljem vzamem, saj vem, da moje petprstno igranje nekaterim povzroča težave. Ko pridejo, jih naprej poslušam in jim nato svetujem. Veliko pa se jih zglasi tudi pri mojem sinu Tadeju, ki ima profesionalni studio, v katere številni ansambli snemajo skladbe,« nam pripoveduje Mihelič, ki pa se prav nič ne ukvarja s tem, kdo ga bo nekoč nasledil na harmoniki. Na primer tako, kot je Sašo Avsenik nasledil svojega dedka Slavka Avsenika na glasbeni poti, Slakova družina pa je za uradne naslednike razglasila člane ansambla Glas s triom Klemna Rošerja. Tudi Miheličev sin Tadej je glasbenik. V očetovem ansamblu igra kontrabas, sicer pa je odličen producent, tonski mojster in aranžer. »Zelo sem vesel, da številni ansambli in glasbeniki radi preigravajo naše skladbe, zato so lahko, če vprašate mene, moji nasledniki kar vsi,« se zasmeje Franc Mihelič, za katerega ustvarjanje glasbe nikoli ni bilo samo delo ali samo hobi, temveč se je oboje nenehno prepletalo.
Sam pa počne to, kar ga najbolj veseli in izpopolnjuje: razveseljuje ljudi. Že več kot pol stoletja se s harmoniko v rokah smeji z odrov. Tudi ta njegova drža je njegova posebnost, ki ga loči od mnogih drugih.
Pustil žogo in se zastrmel v harmoniko
Življenje in delo znanega Ribničana je, kot smo že omenili, na 320 straneh knjige, ki je izšla ob 45-letnici ansambla, popisal Ivan Sivec, pisatelj in magister etnologije, ki je tudi Miheličev osebni prijatelj vse od otroških let. Poleg številnih fotografij, popisanih spominov, celotnega ustvarjalnega pregleda, bogatega notnega in besedilnega gradiva, v knjigi najdejo številne koristne napotke tudi mladi glasbeniki, za katere je Mihelič velik vzornik. V knjigi je opisano tudi, kako je kot šestletnik zašel v sosednjo vas Jelovec, kjer so fantje igrali nogomet, žoga pa se je nenadoma odkotalila do hiše Bregarjevih, kjer so imeli pri hiši tudi harmoniko. Še danes se dobro spominja, kako je obstal, ko je med pobiranjem žoge s tal zagledal veliko svetlečo harmoniko na omari. »Niti nog nisem mogel več premakniti. Prijatelji so me priganjali, naj vrnem žogo, jaz pa sem stal kot vkopan… Potem je iz hiše prišla gospodinja in vprašala, ali se ne bom več žogal. Le odkimal sem in še naprej zrl v harmoniko na omari. Bila je dvovrstna diatonična harmonika. Gospa Bregarjeva je bila tako prijazna, da jo je vzela z omare, prišel pa je tudi njen sin, enako star kot moj brat, ter mi na moje veliko veselje pokazal, kako se raztegne meh, kje je treba pritisniti na gumbe in kaj je pomembno za igranje. Še tisto popoldne sem znal na Bregarjevo harmoniko zaigrati eno narodno,« lahko beremo v Sivčevi knjigi. Igre z žogo so se za Franca Miheliča takrat končale za vselej, začele pa so se tiste s harmoniko, ki še kar trajajo.
Leta 1968 je Franc spoznal svojo bodočo soprogo Bernardo in njenega brata Franca Lovšina, ki sta bila daleč naokrog znana kot odlična pevca, zato sta sodelovala na mnogih prireditvah in proslavah v Ribniški dolini. Med njim in Bernardo je vzklila ljubezen, ki še vedno traja, v zakonu pa se jima je poleg sina Tadeja rodila tudi hči Nataša.
A zametki ansambla so še starejši, segajo v leto 1966, ko je Franc najprej ustanovil trio, v katerem sta bila ob njem še kitarist Boris Fojkar in basist Milan Vesel. Igrali so Avsenikove in Slakove viže. Dve leti pozneje, leta 1968, so začeli nastopati skupaj s Francem in Bernardo Lovšin. A ker je moral Mihelič vmes na služenje vojaškega roka, so igranje za dve leti prekinili. Leta 1970, ko se je vrnil, so se spet zbrali v skoraj enaki zasedbi, le kitarist se je zamenjal, to letnico pa štejejo kot uradni začetek kariere. Nasploh so se prav kitaristi na začetku delovanja ansambla precej menjavali, vse od leta 1981 pa je njihov stalni kitarist Milan Kokalj. Zadnjo večjo spremembo je ansambel doživel pred 17 leti, ko se je od ansambla zaradi zdravstvenih razlogov poslovil pevec Franc Lovšin. Uspešno ga je nadomestil Ivan Hudnik, ki z njimi poje še danes.
»Volje za nadaljnje delo nam ne manjka in vsi smo še v dobri kondiciji, zato res upam, da se kmalu spet slišimo in vidimo v živo na kakšnem koncertu ali veselici,« sklene pogovor Franc Mihelič.
