Največje presenečenje je Primož Grešak doživel, ko je kmalu po svoji selitvi šel na koncert. Napovedan je bil za 21. uro, kar je pomenilo, da so se s prijatelji od doma odpravili ob 21.30, in ker je bilo jasno, da koncerta še vsaj do 23. ure ne bo, so šli prej še na večerjo. Koncert se je nazadnje začel ob štirih zjutraj, saj se ladja, na kateri je bilo ozvočenje, zaradi nemirnega morja ni mogla prej zasidrati. Vendar vse to za domačine ni bilo nič posebnega. »Na koncert smo do jutra čakali med plesanjem na glasbo predskupine, ki je vsaj trikrat ponovila repertoar, ki ga je imela pripravljenega za nastop.«
Z zamudo pa se začenjajo tudi predstave v gledališču. Nič nenavadnega ni, če ljudje na predstavo, ki je bila napovedana za 21. uro, v dvorano vstopijo uro pozneje. »Čeprav se to sicer počasi spreminja in se vrata po začetku vse pogosteje zaprejo. A prva leta po mojem prihodu so ob napovedani uri začetka predstave igralci prišli na oder in na njem počakali na gledalce, da so napolnili dvorano, in šele nato začeli igrati,« kulturne dimenzije dojemanja časa dodatno pojasni Primož Grešak. Življenje na zelenortskem otoku tako zahteva nekoliko več prilagodljivosti in odprtosti za improvizacijo, ob tem pa tudi ravno pravšnjo mero zahtevnosti. To velja predvsem za urejanje birokracije in podobnega. »Tu so ljudje na svoj način nonšalantni, čemur sicer sami pravijo 'brez stresa', vendar to ne drži, saj te ravno to spravlja ob živce. Zato moraš imeti, ko želiš kaj urediti, pravo mero – ne smeš biti vsiljiv, še vedno pa moraš biti dovolj vztrajen v zahtevi, čeprav brez znakov nestrpnosti,« enega od vidikov vsakdana na Boa Visti predstavlja Primož Grešak. Sam se je na drugi konec sveta preselil, ker je sodeloval pri odpiranju francoske šole, ki jo zdaj kot ravnatelj vodi.
Lokalne šole so manj zahtevne
Lokalne osnovne šole na Zelenortskih otokih so v primerjavi z evropskim programom manj zahtevne. V izobraževanju, kot pojasnjuje Grešak, je precej neenakosti med glavnim mestom Praia in krajih na otokih, kjer družine živijo v gorah ali barakah in ponekod otroci do šole hodijo tudi po deset kilometrov. Tako je bila tudi lokalna osnovna šola na Boa Visti premalo zahtevna za morebitno kasnejše nadaljevanje izobraževanja na kakšni od evropskih šol, pojasnjuje sogovornik. Poleg tega obstoječa šola pred več kot desetimi leti tudi prostorsko ni bila primerna, saj država vanjo dolgo ni nič vlagala. In ker na Boa Visti, ki je tudi turistični otok, živi precej tujcev, se je pokazala potreba po odprtju evropske, v tem primeru francoske šole. V njej se ob plačevanju šolnine izobražujejo predvsem otroci iz priseljenskih družin, nekaj je tudi domačinov iz revnejših družin, ki jim šolanje omogočajo evropski in nekaj lokalnih botrov.
Socialne razlike so na Zelenortskih otokih zelo velike. »Prebivalci ne živijo v pretiranem razkošju. Ljudje, ki živijo v barakah, zaslužijo 120 evrov na mesec, kar je osnovna plača. Tisti, ki bivajo v stanovanju ali hiši in imajo avto, zaslužijo od 1000 do 2000 evrov na mesec.«
V primerjavi z drugimi otoki je življenje na Boa Visti, ker je turistični otok, nekoliko dražje. Turizem, ki je povezan predvsem z jadralnim deskanjem in kajtanjem, pa ni edino, kar vpliva na višje cene hrane na tem otoku, temveč tudi njegove naravne okoliščine. Boa Vista je namreč puščavski otok, zaradi česar je pridelovanje zelenjave in sadja omejeno, dostava po morju pa ima svojo ceno. Kilogram pomaranč stane okoli štiri evre, paradižnik pa zunaj sezone stane tudi do pet evrov na kilogram. Je pa zato zelo ugodna tunina, ki je tudi ena od sestavin znamenite zelenortske jedi kačupa.
Vsak otok s svojo različico kreolščine
Ena od prepoznavnih elementov vsakdanjika na Zelenortskih otokih je tako tudi kačupa, krepka enolončnica iz tunine, svinjine, klobase, fižola, koruze in sladkega krompirja. Kot pripoveduje Grešak, domačini večinoma ne jedo zajtrka, temveč okoli desete ure rečejo, da gredo na kavo, kar pomeni, da pojedo kačupo in zraven nato pogosto spijejo še belo kavo. To je glavni obrok v dnevu, saj je enolončnica zelo nasitna.
Podobno kot s kačupo, ki jo poznajo povsod na otočju, le da ima skoraj vsak otok svojo različico, je tudi s kreolščino. »Na vsakem otoku govorijo drugačno kreolščino, ker ta še ni uniformizirana in nima poenotenih pravil zapisovanja. Za to si sicer prizadevajo zadnja leta, ko poteka razprava, ali bi kreolščino razglasili za uradni jezik in jo s tem uvedli tudi v šole. Mladi Zelenortčani, stari manj kot 30 let, ne marajo govoriti portugalščine, ki je uradni jezik, ker je to jezik kolonizatorja.«
Portugalci so Zelenortske otoke namreč odkrili in kolonizirali v 15. stoletju, pod njihovim okriljem pa so bili vse do leta 1975. Dolgo je bilo otočje v Atlantiku ob zahodni obali Afrike tudi središče trgovine z afriškimi sužnji.
Ko se s Primožem Grešakom vrnemo v sodobnost Kapvedrov, poudari, kako pomembno vlogo ima na otočju skupnost. »Predstavlja osrednjo družbeno oporo. Vsi si med seboj pomagajo in skupaj vzgajajo otroke. Ko mi domačini rečejo, da je nekdo njihov stric ali brat, ne vem, ali je to njegov sosed ali resnično sorodnik.«
