Ko zapre človek zadnjo stran knjige, se upravičeno vpraša, ali stopati po tej planjavi sam ali v dvoje. Gašperlin odgovarja: »Hoditi sam je lažje, v dvoje tudi. Sam v dvoje je najtežje, ker to pomeni stalno iskanje ravnovesja med odnosom do sebe in do drugega. Je pa najlepše.«
Od ekonomista do terapevta
Izidor Gašperlin je bil najprej učitelj na srednji šoli, ekonomist po izobrazbi, ki je v povojih računalništva začel programirati in postavil eno najboljših podjetij na področju poslovne informatike pri nas. Inovator v svobodnem poklicu, kot se je temu takrat reklo, pripomni. Ko so na prelomu tisočletja v njegovem življenju nastopile osebne krize, je uvidel, da ga bo njegova poslovna pot uničila, če jo bo nadaljeval.
»Spontano sem začutil, da je to konec. Najprej sem bil zlomljen, se neko popoldne skoraj zjokal v pisarni. A kaj bom? Odprl nov posel? Rekel sem si, ne, šel bom delat nekaj za dušo,« pripoveduje Gašperlin, kako ga je pri 40 letih življenje pripeljalo do psihoterapije, ponovno na fakulteto, tokrat na teološko, kjer je vpisal relacijsko družinsko terapijo. Ko je doštudiral, se je umaknil iz podjetja. Mirno pove, da se od leta 2006 ne ukvarja več s poslom.
»Prej sem delal same koristne stvari za življenje, denar in uspeh. Potem je prišla terapija, nato še fotografija, s katero sem prejemal nagrade z vsega sveta, bil fotograf leta in s kolegom vodil fotografske skupine po Evropi. Odprl se mi je drug svet,« razlaga. A tudi to obdobje se je končalo in zadnjih pet let je Izidor Gašperlin samo še terapevt, ki piše knjige.
Prizemljena duhovnost
Nobenega olepševanja ni v terapiji, kot jo ponuja Izidor Gašperlin, tudi v ljubezni in partnerstvu ne prodaja vrtnic brez trnja. »Knjigo Čutim, torej sem sem napisal leta 2016, v obdobju, ko je bilo veliko new age priročnikov, ker sem videl, kako so ljudje zmedeni. Pravijo, treba je poslušati svoje srce, a srca ne moreš poslušati, ker je tiho. Pravijo, treba je poslušati čustva, a kako poslušati čustva, če jih sploh ne poznamo. Vsi bi poslušali veselje in srečo, jeze, strahu, žalosti pa ne. Čutim, torej sem je enostaven abecednik čustev. Neki moški je takrat zapisal, da je to končno knjiga, ki ji je mogoče verjeti. Kajti nič ne obljubljam, le po churchillovsko kri, znoj in solze.«
V partnerskih odnosih nismo zato, da bi se imeli ves čas lepo. Recimo, da v tem delu ni med najbolj priljubljenimi terapevti, priznava, a tisti, ki so se že velikokrat opekli, poskusili marsikaj in ugotovili, da bližnjice ne delujejo, so pripravljeni iti na to pot.
Knjigo Solo v dvoje, ki je izšla letos, je Gašperlin napisal tudi zaradi obremenjenosti s pozitivizmom, iluzij in utvar o partnerstvu, lahkotnosti, da je vse mogoče, le dovolj si moraš želeti in vesolje bo poskrbelo zate. »To je motivacijska pravljica. Richard Bach je zapisal: 'Nikoli ti niso bile dane sanje, ne da bi ti bila dana moč, da jih uresničiš.' Mar ni to lepo slišati? A žal ni res,« hitro negira pisateljevo misel. »Vesolje ali bog ni tu zato, da ti uresniči željo. Če je na primer tvoja želja v konfliktu z željo nekoga drugega, komu naj vesolje ustreže? Verjamem, da sta obe moji knjigi padli vsaka v pravem času.«
Malo dobrih odnosov
Gašperlin jasno pove, da so partnerski odnosi danes v razsulu. »Pričakovanja so vsaj pri ženskah, a tudi pri moških, bistveno višja kot nekoč. Naše babice so od dedkov pričakovale malo in morda v tem celo pretiravale. Ne govorim, kaj je prav in narobe, le kako je bilo. Potem je s kapitalizmom prišel še občutek, da je vse možno in dosegljivo. Težko se je obrniti proti temu toku in pogledati zdravo, trezno v življenje. Malo je danes dobrih, kvalitetnih partnerskih odnosov, veliko parov se ločuje ali vztrajajo skupaj, ker vidijo, da so na enakem, kamor koli gredo.«
Ljudje ne razumejo povsem, da je partnerski odnos večinoma soliranje, nadaljuje Gašperlin. »Posameznik ima le dve temeljni odgovornosti, poskrbeti zase in za svoje otroke, dokler niso ti sposobni poskrbeti zase, vse drugo je opcija. Za partnerja ti ni treba skrbeti, čeprav ni nič narobe, če kdaj poskrbiš, a vidva nista odnos, temveč delata odnos. Ne moreš izbirati misli in čustev, ki se ti pojavijo, si pa odgovoren, kaj boš z mislijo in čustvom naredil. Šele ko dva prevzameta odgovornost vsak zase, lahko začneta svobodno in kvalitetno graditi odnos,« razlaga, s čim najprej razčistijo na terapijah.
Druga pomembna stvar pri solu v dvoje pa je v tem, da imamo vsi strah pred bližino. »Radi bi bili blizu, a nas je tega strah, ker te lahko tisti, ki ti je najbližji, tudi najbolj prizadene. Prvi so bili starši, naslednji je partner. Vendar če želiš graditi bližino, moraš vedno vedeti, da se lahko tudi umakneš, da zadihaš. To ti daje moč in pogum, da si upaš doseči več bližine. Moške je pogosto strah, da jih bodo ženske požrle – sami uporabljajo ta izraz – če se bodo pokazali ranljive. Če pa vedo, da ni nič narobe in si lahko vzamejo čas s prijatelji, gredo na rekreacijo, potem si upajo iti bliže. Za ženske velja podobno,« pravi Izidor Gašperlin.
Mitov še za eno knjigo
Mitov o partnerstvu, ki jih je razbijal v Solo v dvoje, je ogromno, še za eno knjigo, reče. »Tudi jaz sem verjel v večino. Ena temeljnih zablod je, da je ljubezen čustvo, in to še najlepše. Iz tega izhajajo tudi druge utvare. A ljubezen je pojem, ki si ga formira vsak po svoje. Najbolj provokativen mit je recimo, da ženska moškemu da, naslovil sem ga z Dala mu je. Najprej sem bil v dilemi, ali ga dati v knjigo ali ne, a je potem dobro izpadlo,« razlaga.
Povsem direktno spregovori tudi o iskrenosti v odnosu. »V knjigi opišem zgodbo gospe, ki bi si želela, da je njen partner popolnoma iskren, a da ji ne pove stvari, ki jo zabolijo. Iskren moraš biti le do sebe, medtem ko je iskrenost do drugih stvar presoje. Sem zagovornik pametne iskrenosti, kajti če resnica naredi več škode kot dobrega, zakaj bi bil popolnoma iskren?« provokativno sprašuje terapevt in poudari, da mu je sveti gral vseh odnosov, do sebe in drugih, pristnost.
Ob koncu vsakega poglavja in razbitja mita Gašperlin dopušča tudi možnost, da se moti. »Poskušajmo pol leta delati, kot da mit drži, in pol leta, kot da ne drži, in potem poglejmo rezultat. Ta knjiga ni priročnik, v njem niso božje zapovedi,« pravi.
Privlačnost in temeljne vrednote
Za trajno zadovoljujoč zakon sta po besedah Izidorja Gašperlina nujni dve vsebini. »Privlačnost. Nekdo, s katerim greš v partnerstvo, mora biti nekaj izjemnega. Če boš z nekom 40 let, je dobro, da ti je 40 let privlačen. Drugi pogoj pa je ujemanje v temeljnih vrednotah. Dva se lahko razlikujeta v eni sami temeljni vrednoti, pa je zadeva padla. Ona si želi otroka, on ne,« je jasen terapevt, čigar naloga ni, da ohranja dva skupaj, temveč da razrahlja težave, širi zorne kote in jima tako pomaga, da prideta do prave odločitve zase.
»Zame je uspeh, ko vidim, da je vsak partner zase opolnomočen v tem smislu, da razume, kaj je njegova naloga v odnosu do sebe in drugega, ter je to nalogo sposoben izvajati na višjem nivoju. A največ zadovoljstva mi daje moja skupina za posameznike, ki je nekaj posebnega. Ko vidiš, kakšen pride nekdo v skupino in kako veliki preskoki se zgodijo po 12 srečanjih, je to res zadovoljujoče. V teh skupinah se vsi hitro in opazno premaknejo, medtem ko je v partnerskih odnosih včasih prav težko, ko vidiš, kako se dva še tako trudita in imata rada, a se stvari nikamor ne premaknejo. Da ljubezen premaga vse, je le še en mit,« odvrne Gašperlin.
Veliko mask je treba odvreči v partnerskih odnosih, zato ne preseneča, da pripravlja Izidor Gašperlin že naslednjo knjigo. Naslov, Striptiz v dvoje, draži že zdaj. V Striptizu bo poudarek na skrivnostih dobrega partnerskega odnosa. V njem bo, v nasprotju s Solom v dvoje, kjer je bolj rušil, konstruktiven: upal bo neposredno zapisati, kateri so glavni gradniki dobrega odnosa, kako priti do njega in ga vzdrževati.
