»Osemnajstega januarja je postalo jasno, da je ni nikjer,« pripovedujeta njena starša Zvezdana in Sandi Kofol. Tanjine sledi so se izgubile na Dolenjskem, bazne postaje so signal njenega mobilnega telefona nazadnje zaznale 18. januarja v Malem Lipovcu pri Dvoru, njena starša pa vse odtlej tavata v temi, v novi številki Nedeljskega dnevnika piše Nataša Bucik Ozebek,
»Začelo se je s skrbjo, pa vendar smo si govorili, da bo vse v redu, da se je mogoče zadržala na meditaciji, da se je nekam zatekla in si celi rane. Imeli smo polno dela z obveščanjem njenih prijateljev na facebooku in znancev o izginotju, dobivali smo nasvete, kaj narediti, imeli smo še polno idej, kje bi lahko bila,« o prvih dneh iskanja pripoveduje njena mama. Glede na to, da je vipasana starodavna tehnika meditacije, sta starša preverila pri centrih, ki tovrstne programe ponujajo, a ugotovila, da je nimajo na nobenem seznamu. Skupaj s policijo so preklicali varne hiše, društva, kamor bi se lahko zatekla, celo samostane.
Ko so v začetku februarja na enem od parkirišč v Bršljinu v Novem mestu našli njen avto, je zasijal žarek upanja. »Potem pa šok,« pravita starša, saj so v njem našli vse njene stvari, dokumente in mapo, namenjeno njima. Domov sta se vračala z več vprašanji kot odgovori. »Nekako sva pripeljala domov vsak svoj avto. Želela sem se samo nekam skriti in pozabiti. Iskanje s psi združenja K9 je bil naslednji šok – prišli so do Krke. Hodila sva ob njej, strmela vanjo in umirala. Ne, saj ne more biti to, je kričalo v meni. Saj bi čutila, če ne bi bila več živa, mame čutijo. Nekako sem se sestavila, ko je poklical jasnovidec in povedal, da jo vidi živo,« pripoveduje Zvezdana Kofol. »Lahko se sliši čudno,« pravi, »a takšna sporočila so rešilna bilka, da ohranjaš vsaj malce prisebnosti.«
»Pa s tem naših muk še ni bilo konec,« nadaljuje oče Sandi. Naslednji dan jih je čakal pregled reke Krke s policisti, gasilci in potapljači novomeškega kluba za podvodne aktivnosti, ki so pregledovali dno in breg reke pod vodo. »V velikem upanju, da bi bila akcija 'neuspešna', z bolečino v srcu, pa vendar s trezno glavo sem spremljal potapljača, ki je za skupino prečesaval podvodni del obale,« se spominja tistega dne.
Policija ju je po pregledu avta in najdenih stvari v njem obvestila, da nič ne nakazuje na to, da bi si Tanja želela kaj narediti. A v mapi so bila njena razmišljanja, v katerih izraža razočaranje nad vsem in vsemi. »Prevzemali so me občutki krivde, ker je nisem razumela, ker ji nisem znala pomagati. Porajala so se nova vprašanja – bi si res lahko kaj naredila ali potrebuje samo čas zase, da predela vse, kar se ji je nabralo? Kje bi lahko bila? Zamišljaš si nove in nove zgodbe,« je iskrena Tanjina mama.
»Dnevi nekako tečejo, prisiliš se, da greš v službo,« nadaljuje. »Včasih si zaželiš, da bi lahko vsaj za en dan izklopil telefon, se nekam zavlekel in pozabil na vse, pa si ne upaš, ker ne želiš zamuditi klica, ki bi kaj razjasnil. Si v nekakšnih vicah in kot v pesmi Tonija Cetinskega umreš stokrat na dan,« svoje življenje zadnjega meseca in pol opisuje Tanjina mama. Kofolova sta hvaležna prijateljem, sorodnikom in vsem društvom, ki jima pomagajo pri iskanju in stojijo ob strani, ter policiji, ki se odzove na vsak namig, tudi jasnovidcev. Nanju se obračajo številni, ki imajo videnja, da je Tanja živa in dobro, dobivata tudi slike, da so jo nekje videli. A Tanja ostaja pogrešana.
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.
Zaslišal se je bum in začela se je vojna
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako se novinar Dnevnika Ervin Hladnik Milharčič spominja dogodkov med poročanjem iz Ukrajine, ali je sistem helikopterske nujne medicinske pomoči še ustrezen, kaj najraje gledamo na televizijskih zaslonih, kako se v boj z neplodnostjo pari odpravljajo s pomočjo biomedicine, kakšne načrte ima režiser Žiga Virc – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
