Najprej so različne enote centrov za socialno delo (CSD) devetnajst mesecev odločale o njeni vlogi za otroški dodatek. Sedem mesecev so uradniki potrebovali zgolj za izdajo odločbe, da ji v Sloveniji ne pripada več, ker je edini prihodek te družine plača Marjaninega moža Draga, ki jo prejema na Hrvaškem (naša le okoli 650 evrov), zato je ta država tudi primarno pristojna za izplačilo otroškega dodatka (od prvega marca 2020 ga družina na Hrvaškem za dva otroka skupaj prejema po 40 evrov na mesec).
Pomanjkanje čuta za ljudi v stiski
Ta odločba je bila podlaga, da se je lahko začela Marjana Flac v Sloveniji boriti za izplačilo razlike otroškega dodatka. Vlogo je oddala junija 2020, odločbo in prvi denar je dobila osem mesecev pozneje – februarja letos. In še to po posredovanju Iskrice – drugem, kajti prvo z dne 31. avgusta 2020, naslovljeno zgolj na odločevalca, ni bilo uspešno. V drugo smo 4. februarja na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, varuha človekovih pravic, urad predsednika republike in socialno inšpekcijo naslovili vprašanje, ali pristojni organ (Centralna enota za starševsko varstvo in družinske prejemke) nima nobenega roka za odločanje in nobenega čuta do ljudi v stiski. Vlasta Nussdorfer, nekdanja varuhinja človekovih pravic in sedaj svetovalka predsednika Boruta Pahorja za socialna vprašanja, nam je ob tem dejala, da je prav, da smo pisali tudi varuhu, ki nadzira delo centrov za socialno delo. »Vedno so imeli zaostanke in vedno smo grajali njihove pozne odločitve v tako pomembnih zadevah, kot so otroški dodatki,« je zapisala.
Naše posredovanje je tokrat le obrodilo sadove, saj je CSD odločbo o izplačilu razlike otroškega dodatka družini Flac izdal že nekaj dni pozneje, a le za nazaj – od marca 2020 do konca letošnjega februarja, na izplačilo denarja za preostale mesece pa družina, ki živi v veliki denarni stiski, znova težko čaka. Na CSD pojasnjujejo, da razliko otroškega dodatka izplačujejo enkrat na leto za nazaj. Toda to je popolnoma neživljenjsko, saj je treba otroke nahraniti vsak dan ter jih tudi vsak dan v šolo poslati urejene in čiste, zato je Iskrica februarja letos varuha človekovih pravic pozvala, naj da pobudo za spremembo takšne zakonske ureditve. Povratne informacije, ali je to storil, žal nismo dobili.
Odločali so sedemnajst mesecev
Marjana Flac je to, da čas ni gospodar uradnikov, znova okusila, ko je zaradi številnih zdravstvenih težav na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) oddala vlogo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. To je v njenem imenu že 10. marca lani storil njen osebni zdravnik, odločbo o višini invalidnine pa je dobila šele nedavno. Pristojni so si za odločanje vzeli debelih sedemnajst mesecev časa, odločbo pa je Marjana Flac tudi v tem primeru dobila nekaj dni po posredovanju Iskrice, ki jo je pooblastila za to. Tudi tokrat smo na nedopustno dolgotrajno odločanje opozorili iste institucije kot v primeru otroškega dodatka. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter urad varuha človekovih pravic sta se odzvala še isti dan. Ministrstvo s pozivom ZPIZ, naj zadevo obravnava prednostno, medtem ko so nas iz urada varuha človekovih pravic pozvali, naj v imenu zavarovanke pošljemo pobudo, da bo lahko varuh obravnaval konkretno zadevo. To smo storili takoj, na razplet še čakamo.
Varuha smo med drugim vprašali, ali je 17-mesečno odločanje o vlogi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja sprejemljivo in koliko časa ima na voljo organ, da odloči v takem primeru. Pojasnili so, da našo pobudo še obravnavajo, zato konkretnega primera v tem trenutku še ne morejo komentirati. »Načeloma pa tako dolgo odločanje ni sprejemljivo. Tako zakon o splošnem upravnem postopku kot predpisi, ki se nanašajo na pridobitev statusa invalidnosti, določajo krajše roke,« so navedli v uradu varuha človekovih pravic.
Empatije ne premorejo
Iz odgovorov, ki smo jih dobili od zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, je mogoče razbrati, da zavoljo tega, da je od oddaje vloge do izdaje odločbe minilo kar sedemnajst mesecev, nimajo niti malo slabe vesti. Pa bi jo morali imeti, če bi se znali v mislih postaviti v kožo človeka, ki se že leta spopada z veliko finančno stisko in ki je za nameček hudo bolan. Te empatije žal niso premogli. Sporočili so nam le časovni potek reševanja vloge Marjane Flac.
Takole je bilo:
– 10. marca 2020 njen osebni zdravnik poda zahtevo za uvedbo postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja;
– postopek je bil uveden 29. aprila 2020, ko je zavod prejel popolno medicinsko in delovno dokumentacijo, torej 50 dni pozneje;
– konec avgusta, več kot 120 dni pozneje, ZPIZ zavarovanko povabi, naj 1. oktobra pride na osebni pregled, ki naj zaradi epidemije covida prej ne bi bil mogoč;
– po navedbah zavarovanke pregled traja le nekaj minut;
– 20. oktobra 2020, 20 dni po opravljenem zdravniškem pregledu, ZPIZ zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne;
– 29. oktobra se zavarovanka pritoži (na voljo je imela 15 dni, če bi zamudila en sam dan, ZPIZ pritožbe ne bi obravnaval);
– invalidska komisija II. stopnje o pritožbi odloča 164 dni in jo 12. aprila reši v prid zavarovanke;
– zavarovanka odda zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, odločbo o višini invalidnine pa ZPIZ spiše šele 25. avgusta 2021 – štiri mesece in pol pozneje ter šest dni po tistem, ko smo jih prosili za informacijo, kdaj lahko zavarovanka pričakuje odločbo in denar.
Na ZPIZ so nam tudi pojasnili, da so morali pred izdajo odločbe na CSD preveriti nekatere podatke. Zanje so prvič pisno zaprosili 16. junija, nato urgentno še 26. julija, odgovor CSD pa so dobili 11. avgusta. Bi si uradniki vzeli toliko časa za odločanje, tudi če bi šlo za koga od njihovih bližnjih?
