»Pričakovala sem, da bo objava poročila v poletnem času imela nasproten učinek in šla mimo nas, saj je v tem času veliko ljudi na dopustu. Sem pa kar vesela velike pozornosti.«
Glede na odzive se res zdi, da so opozorilom strokovnjakov po desetletjih naglušnosti nenadoma prisluhnili vsi: politiki, gospodarstveniki, različne interesne skupine in tudi »običajni« ljudje. Ali smo danes v primerjavi s preteklostjo postali dovzetnejši za opozorila glede podnebnih sprememb? Dolinarjeva potrdi, da je to eden od dejavnikov, ki je vplival na dojemanje in odmevnost poročila. »V zadnjem desetletju se je odnos družbe do podnebnih sprememb spremenil. Pred desetletjem je bil tako po svetu kot pri nas še močno prisoten skepticizem do vprašanj podnebnih sprememb in skupine podnebnih skeptikov so se znale ob podobnih novicah zelo hitro in glasno odzvati. Danes teh glasov skoraj ne slišimo več, in to velja tudi za Slovenijo. Na spremembo odnosa je vplivalo tudi to, da smo v zadnjih dveh desetletjih na svoji koži vsi vsaj delno občutili podnebne spremembe, zato jih težje ignoriramo. Kot družba smo nanje postali bolj pozorni. Tudi v medijih je več govora o tej tematiki, omeniti velja tudi gibanje Mladi za podnebno pravičnost, ki je vzniknilo v tem desetletju in se mu namenja precej pozornosti. Vsi našteti dejavniki so dvignili raven zavedanja o podnebnih spremembah.«
Kljub velikemu zanimanju politikov ob objavi letošnjega poročila to v vsebinsko pomembnih poudarkih ni odstopalo od predhodnih. So pa avtorji v letošnjem poročilu brez ovinkarjenj krivdo za podnebne spremembe pripisali človeškim dejavnostim in se manj zatekali k diplomatskemu izrazoslovju, ki je prevladovalo v prejšnjih poročilih, razliko izpostavi Dolinarjeva.
Ljubljana nad 30 °C kar dva meseca na leto
Preskočimo za trenutek na domače dvorišče. S pomočjo podatkov o povprečnem številu vročih dni (ko dnevna temperatura preseže 30 stopinj Celzija) pokukajmo v prihodnost in poglejmo, kaj nas čaka, če ne bomo ukrepali. Podatki za Ljubljano z okolico, ki jih je te dni pripravila Dolinarjeva, kažejo, da se v povprečju 30 dni na leto živo srebro dvigne nad 30 °C. Že čez dvajset let bo število teh dni precej višje in nas bodo visoke temperature grele v povprečju 46 dni, medtem ko nas konec stoletja v letu dni čaka več kot 70 dni, ko bo dnevna temperatura presegla mejo 30 °C. Kot še opozarja sogovornica, ne govorimo o »kakšni stopinji ali dveh nad 30 °C«, ampak se bo temperatura kar krepko dvignila nad tridesetico.
V teh dneh smo pogosto slišali skrb vzbujajoče, a hkrati suhoparno opozorilo, da se globalno temperatura ne sme dvigniti za stopinjo in pol Celzija ali dve. Kaj takšen stavek pomeni za človeka, ki v sožitju z naravo živi na slovenskem podeželju in ne občuti globalnih sprememb, povezanih s podnebnimi spremembami?
»Kmetovalec pri nas bo velike razlike občutil predvsem pri svoji dejavnosti, ko se bo večkrat moral soočati s sušami in pomanjkanjem vode. Ne s pomanjkanjem pitne vode; v Sloveniji težav z zalogami pitne vode, ki jo večinoma črpamo iz podtalnice, kjer se nabira vse leto, ne bomo imeli. Bomo pa imeli kratkotrajne suše v poletnem času.« Veliko težavo bo predstavljal tudi toplotni stres – neprekinjeni vročinski valovi so huda obremenitev za organizem in vročini nekateri pravijo tihi ubijalec, saj njene posledice čutimo z zamikom. »O tem se ne govori, a zaradi vročine je bistveno več smrtnih žrtev, kot jih je v poplavah in drugih katastrofah,« doda Dolinarjeva.
Globalno gledano dvig temperature za pol stopinje Celzija na določenih območjih prinese ogromne spremembe vremenskih vzorcev, s tem povezane spremembe bi se kazale v pomanjkanju hrane in pitne vode. »Ne moremo si predstavljati, kakšen kaos in konflikti bi bili s tem povezani. To, kar danes vidimo v Afriki, kot so vojne za vodo, se bo razširilo. Sledile bodo obsežne migracije, ki jih bomo občutili vsi, tudi mi v Evropi.«
Prvi test bo Glasgow
Kdaj bomo dobili prve odgovore, ali so svetovni voditelji dojeli resnost razmer, na katere opozarja poročilo IPCC, in bodo od besed prestopili k dejanjem? Sogovornica pravi, da že kmalu. »Prvi lakmusov papir bi lahko bila mednarodna podnebna konferenca COP26 novembra letos v škotskem Glasgowu.« Pretiranih razlogov za optimizem sicer ni, saj se je na konferencah po letu 2015 in pariškem sporazumu vse ustavilo na stopnji pogajanj in brez sprejema resnejših zavez.
Ključ do sprememb se ne skriva le v zavezah velesil, sprejetih politično-energetskih usmeritvah in tehnoloških rešitvah, ki po nobenem scenariju ne bodo mogle rešiti vsega, kar nas čaka. Ključ do sprememb je tudi posameznik, saj vsak s svojim načinom življenja ustvarja družbeno klimo in tudi pritisk na odločevalce.
Koliko časa še imamo, preden bomo začutili posledice svojih ravnanj? »Pravzaprav ga nimamo več. Naslednji dve desetletji se bomo morali soočati s kar hudimi posledicami, kar je v poročilu tudi najbolj izpostavljeno. Podnebnih sprememb ne moremo ustaviti, tudi če bi že jutri ustavili vse izpuste toplogrednih plinov. Vlak smo zamudili. Če bi želeli, da se povprečna globalna temperatura poviša za 1,5 stopinje Celzija namesto za 2, bi bilo treba porabo energije drastično omejevati že pred desetletjem. Zdaj se le še špekulira, da bi po povišanju temperature za 2 stopinji Celzija sredi stoletja prišlo do umirjanja in bi temperatura padla za nekaj desetink na račun skladiščenja ogljikovega dioksida. Druga alternativa je, da nadaljujemo po lestvici navzgor – s tem, da vsaka desetinka pomeni resnično velike razlike v ekstremnih pojavih in vpliv na globalne vzorce. A če se že pogovarjamo o času, ki ga nimamo več, se je smiselno pogovarjati le o tem, kako hude spremembe smo še sposobni preživeti ali se nanje prilagoditi, da bi bilo – tudi pri nas – manj žrtev in škode,« opozori Mojca Dolinar. Konkretno to za posameznika pomeni, da mu ob načrtovanju gradnje objekta ni škoda denarja za centimeter širšo cev za odvodnjavanje meteornih in drugih virov voda, da na vrtu namestimo zbiralnik vode in ne nazadnje tudi s sklenitvijo ustreznih zavarovanj, na primer proti toči.
