V Kočevju je preživljala počitnice pri starih starših in se tako naučila slovenskega jezika ter spoznala slovenske običaje in navade.
Po končani srednji šoli se je želela vpisati na ljubljansko medicinsko fakulteto, a ker ji niso priznali izpitov, se je vpisala na Reko in brez težav diplomirala. Tam je spoznala tudi moža, s katerim sta si kasneje ustvarila družino, in si zelo želela, da bi spet prišla v Slovenijo. »Ob prvem porodu v porodnišnici v Novem mestu so me vprašali, ali bi tam delala,« se zasmeji in doda, da je sprva to vprašanje razumela kot šalo, nato pa je čez čas res vprašala, ali imajo kakšno prosto mesto – in imeli so ga.
Tako je prišla v Novo mesto in ga sprejela kot svojega. »Tudi tukajšnji prebivalci so me res lepo sprejeli, prav tako sodelavci, nobenih težav nisem imela,« odgovori na vprašanje, ali se je kdaj počutila kot tujka. »Morda zato, ker nisem imela težav z jezikom, ki sem ga obvladala že od mladosti, malo pa tudi zaradi odprte 'južnjaške' miselnosti, poleg tega sem po naravi odprt človek,« pove o sebi.
Pacientke so jo vzljubile
Tako je življenje teklo, pacientke so jo vzljubile, še sama ne ve, kako je z njimi vzpostavila tako zaupen odnos. »Verjetno tako, da se vedno postavim v njihovo kožo. Vem, kako neugodno je priti h ginekologu, kjer je treba spregovoriti o intimnih stvareh, in to ni lahko. Zato skušam s sproščenim pogovorom izvedeti za težave, ki jih imajo ženske, in jih strokovno rešiti. Verjetno je to tisto, zaradi česar mi zaupajo,« pripoveduje.
Tako so jo pacienti že pred kakšnimi tremi leti želeli prijaviti na akcijo Moja zdravnica, »vendar sem se upirala, saj nisem te vrste človek, da bi potrebovala hvalo. Navsezadnje se res vsi na oddelku trudimo po svojih močeh in zakaj bi izpostavljali samo enega,« doda. A zgodilo se je, da jo je pacientka vseeno prijavila na akcijo, ki jo pripravlja revija Viva, medicina in ljudje. »Kar nekako sem vse skupaj odmislila, saj je bila vmes spomladanska epidemija, potem pa so me septembra poklicali in povedali, da sem zmagala,« še danes ne more verjeti. Med 2000 kandidati in kandidatkami je postala tako moja zdravnica kot moja ginekologinja leta 2020.
»Še zdaj ne vem, s čim sem si to zaslužila, saj res nisem nič posebnega,« se skromno nasmehne devetinštiridesetletna zdravnica in dodaja, da je to priznanje vsej ekipi zdravnikov novomeške bolnišnice, ki se trudijo delati v dobro pacientov. Ponosna je na dosežke ginekologije in porodništva.
Inkontinenca ni več nerešljiv problem
Sama se je specializirala iz uroginekologije, ki se ukvarja s težavami z inkontinenco, ki prizadenejo mnogo žensk po menopavzi.
»Včasih je bila to tabu tema, o tem se ni govorilo, vendar smo v zadnjem času na srečo vse bolj odprti, ženske se pogosto obrnejo na nas. Včasih so te težave obravnavali urologi, a je bila čakalna doba res dolga, sedaj pa lahko pridejo k nam, saj smo specializirani za to področje. Imamo celotno obravnavo, od laserske do magnetne terapije, fizioterapije, izvajamo operacije, ki so že rutinske … Tako ženskam res ni več treba nositi plenic in vložkov, saj jim lahko z zelo hitrimi in kratkimi posegi pomagamo, da te težave odpravijo,« pripoveduje in doda, da je vesela, da zdravstvo v Sloveniji tako napreduje.
V primerjavi z Makedonijo, kjer občasno izvaja endoskopske operacije, je pri nas zdravstvo večinoma javno in dostopno, medtem ko je pri njih večinoma zasebno in ženske morajo vsak pregled plačati. Tudi nosečnice. Pri nas so pregledi na srečo brezplačni in tudi bolnišnice so bolj sodobno opremljene.
V manjših bolnišnicah, kot je novomeška, so ginekologi hkrati tudi porodničarji, saj morajo v času dežurstva poprijeti za vse, kar sodi na njihovo področje. »Moram reči, da je vsako rojstvo po svoje lepo, so pa seveda tudi slabi dogodki. Vsaka ženska je primer zase, pusti pečat, trudimo se, da vsaki porod ostane v lepem spominu. Porodnicam dajemo podporo, naše babice so res zelo odprte in deležne številnih pohval,« odgovori na vprašanje, ali ji je kakšen porod ostal še v posebno lepem spominu.
Kar osem do deset odstotkov njihovih pacientk je Romkinj in pri njih je značilno, da veliko žensk rojeva mlajših, pri porodu pa, kot pravi, niso zahtevne, popadke predihavajo doma, po porodu pa bi šle takoj domov. »Navadno se zatakne pri obiskih, ki jih je res veliko,« se zasmeje.
Bojijo se zapletov porodov na domu
Tudi porodi na domu so v zadnjih letih v Sloveniji precej popularni. »Porodničarji se v glavnem z njimi ne strinjamo, saj menimo, da imamo pri nas res kakovostno porodništvo, majhno umrljivost mater v primerjavi z drugimi državami,« pravi in dodaja, da imajo v nekaterih drugih državah, po katerih se zgledujejo, porode na domu res dobro organizirane, vendar je pomembna razlika v tem, da so tam najbolj izkušene babice, ki so v stalnem stiku s porodnišnico in reševalnim vozilom, kar pomeni, da lahko ob zapletih porodnico hitro premestijo v porodnišnico. Kljub vsej tej dobri organizaciji pa je treba povedati, da imajo te države, denimo Nizozemska ali Velika Britanija, precej slabše perinatalne rezultate od naših. Pri nas taki porodi potekajo brez sodelovanja s porodnišnico, večinoma zanje izvemo šele po porodu ali ob zapletih. Žal smo bili priča že kar nekaj zapletom, tudi s tragičnim izidom,« je razočarana, vendar se zaveda, da morajo tudi naši ginekologi v korak s časom, prisluhniti pacientkam in njihovim željam, jih poskušati razumeti ter skupaj z njimi razmisliti, kje je meja, kjer je uresničevanje njihovih želja in pričakovanj še varno.
»V zadnjih 50 letih smo s preselitvijo porodov v porodnišnice močno zmanjšali tveganja tako za porodnice kot otroke, zato se danes večina žensk niti ne zaveda vseh tveganj, ki jih porod lahko prinaša. Porod je naraven dogodek, ki večinoma poteka brez zapletov, vendar ne vedno. In kadar do zapletov pride, so večinoma nepredvidljivi in lahko usodni.«
Podpira protestnice na Poljskem
Del ginekologije so tudi splavi in v luči zadnjih protestov proti preprečevanju pravice do splava na Poljskem sogovornica pravi, da jih absolutno podpira. »Ker je to pravica ženske. V vseh državah, kjer so splave prepovedali, so se izvajali številni ilegalni splavi s hudimi posledicami,« dodaja.
Sicer pa predvsem v ginekologiji operacije postajajo vse manj invazivne, s tem se krajša hospitalizacija in okrevanje je hitrejše. »Danes zelo velik del operacij opravimo endoskopsko in mislim, da smo po tem povsem primerljivi z drugimi evropskimi državami. Gotovo sledimo trendom. Smo pa v ospredju po številu zdravnic v operacijskih dvoranah, ki opravijo zelo veliko posegov. V tujini so ženske sicer precej navzoče v porodništvu, v ginekologiji in operacijskih dvoranah pa ne. Zato se, ko se udeležim kongresov in izobraževanj v tujini, vedno čudijo, kako veliko operacij opravimo ginekologinje pri nas. V Sloveniji dobro in veliko delamo, smo povsem primerljivi z razvitimi državami, tudi po rezultatih,« s ponosom pove in doda, da so se tudi v času epidemije skušali kar najbolj prilagoditi.
»V prvem valu epidemije partnerji niso smeli biti prisotni pri porodu, kar je sprožilo val ogorčenja. Zato smo v drugem valu prisotnost partnerja dovolili, seveda če je bil zdrav. Imeli smo sedem porodov porodnic, ki so bile okužene s koronavirusom, vendar so se vsi končali dobro, le pri dveh primerih je pri novorojenčkih prišlo do manjšega zastoja rasti.«
