Satirični list Pavliha je začel redno izhajati 10. marca 1948. Toda čisto prva številka je izšla že mnogo prej, v prebuditeljskih časih leta 1870 na Dunaju, njen urednik je bil mladoslovenec Fran Levstik. »Zabavljivo-šaljivi list« je zasnoval s podporo prijatelja Josipa Stritarja, tedanjega urednika leposlovne revije Zvon. Levstik je prek Pavlihe na šaljiv način »obračunaval« z Nemci in nemškutarji, nemoralnimi slovenskimi politiki, spodbujal narodno zavest in se boril za uresničitev ideje zedinjene Slovenije. K sodelovanju je pritegnil celo vodilnega dunajskega karikaturista, Čeha Karla Vaclava Kliča.
Pavliha med najboljšimi v Evropi
Kot je pred leti v intervjuju za Objektiv dejal umetnostni zgodovinar in najbrž največji poznavalec slovenske satirično-humoristične periodike in slovenske karikature ter avtor knjige Pavliha 1870 dr. Damir Globočnik, je bil Pavliha takrat eden najboljših satiričnih listov v srednji Evropi. Toda »zdržal« je le sedem številk. Zaradi političnih zapletov in po sporu s svojimi dotedanjimi prijatelji iz kroga mladoslovencev so Levstiku tudi naročniki obrnili hrbet in izhajanje časopisa je moral ustaviti.
Pavliha sicer ni bil prvi slovenski satirični časopis, leto pred njim sta začela izhajati staroslovenski in konservativni Brencelj v Ljubljani, ki je izhajal več kot petnajst let, ter mladoslovenski Juri s pušo v Trstu, ki pa je po enem letu ugasnil. Pavliha je nato izhajal še v letih od 1892 do 1894, nakar so ga spet obudili med drugo svetovno vojno avgusta 1944 v Kočevskem Rogu. »Izhaja, kakor se mu ljubi,« so zapisali na naslovnici, na kateri so objavili karikaturo obupanega Hitlerja. Urednik partizanskega Pavlihe je bil Marcel Kronegger, ki je ostal sodelavec časopisa vse do osemdesetih let.
Leta 1947 je uredništvo Pavlihe prevzel Frane Milčinski - Ježek, v podnaslovu Pavlihe je pisalo »Pride, kadar pride«, redno pa je Pavliha začel izhajati leta 1948 v okviru Društva novinarjev Slovenije. Sredi petdesetih let je postal urednik Pavlihe učitelj, časnikar in nekdanji udbovec Jule Vrbič, ki je bil zelo dobro zapisan pri oblasteh in večjih težav ni bilo, četudi je ustvarjalcem puščal precej proste roke. Pa vendar si je prislužil številne partijske opomine in tudi več deset tožb, a izgubil le eno. Velik vihar je, denimo, sprožil leta 1955 z objavo znamenite Amaliettijeve karikature sprinterjev – cen, ki bežijo pred zasledovalci – plačami, navijači pa vpijejo: »Tempo! Tempo!« Zveznega ministra za trgovino Svetozarja Vukmanovića - Tempa je objava hudo razjezila in se je potožil celo Titu, ta pa naj bi se mu menda samo smejal in rekel, naj pač vloži civilno tožbo; ljubljansko sodišče je odločilo, da gre za zakonito družbeno kritiko.
V petdesetih letih so karikature za Pavliho med drugim ustvarjali Bine Rogelj, Maks Toboljevič - Akim, Marijan Amalietti, Maksim Sedej, France Uršič, Božo Kos, že prej tudi Maksim Gaspari.
Rekordnih več kot 60.000 izvodov
Pavliha je sredi šestdesetih let v obdobju urednikovanja Boža Kosa dosegel rekordno naklado 63.000 izvodov in bil celo najbolj bran jugoslovanski tednik. Po mnenju mnogih so bili to zlati časi humorja, čeprav je oblast budno spremljala vsebine v Pavlihi, urednike večkrat odstavljala, znala je tudi zapleniti celotno številko (tistih nekaj izvodov, ki jih slučajno niso prodali). A kljub temu je časopisni humor oblast bolj tolerirala kot gostilniškega. V tistem času se Pavlihi pridružijo Igor Torkar, Branko Šömen, Peter Božič in drugi. »Pavliho so ljudje pred kioski v vrstah čakali,« je povedal novinar Nedeljskega dnevnika Aleksander Lucu, ki je bil zadnji urednik Pavlihe, dvajset let je vodil tudi mladinsko revijo Antena, ki je začela izhajati v osemdesetih letih pod okriljem časopisnega podjetja Pavliha.
Obdobje nizkega življenjskega standarda v sedemdesetih letih je dalo obilo materiala ustvarjalcem Pavlihe, toda naklada je začela padati. V nemirnih osemdesetih je Pavliha veliko pisal o novih družbenih gibanjih, okoljskih vprašanjih, ženski emancipaciji, energetski krizi, alkoholizmu. To Pavlihovo obdobje je močno zaznamoval novinar in pisatelj Bogdan Novak, tri leta tudi njen urednik, dokler ga niso zaradi neusmiljenosti in neposrednosti odstavili. V času urednikovanja je bil reden »gost« na centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije.
Nekoč le ena resnica, danes jih je več
Kot pravi profesor in publicist Vlado Miheljak v dokumentarnem filmu Burkež Pavliha na RTV Slovenija iz leta 2012, je bilo to »zadnje romantično obdobje slovenske javnosti, ko niso obstajali levi in desni humor, leva in desna resnica, ampak je bila ta še enotna. Kar je bilo smešno, je bilo smešno za vse. V drugi polovici osemdesetih se je začelo zaostrovati in takrat smo dobili medijski svet različnih resnic.« Leta 1985 je za urednika Pavlihe kandidiral celo mladi Janez Janša, a neuspešno.
Ob vstopu v devetdeseta leta je Pavliha izšel v skromni nakladi 2600 izvodov. »Pavliha je prenehal izhajati na pritisk politike, uradno pa zato, ker ni bilo denarja. Izhajal je od Levstika naprej, nobena oblast ga ni uničila, je pa to uspelo novi slovenski oblasti,« razmišlja Lucu. Pavliha je ugasnil z dnevom osamosvojitve, 26. junija 1991. Sledilo je nekaj poskusov oživitve, a so se vsi kmalu končali.
Po Globočnikovih podatkih se je do leta 1980 na Slovenskem zvrstilo od 80 do 90 satiričnih listov. Humor se je nato počasi preselil na radio in televizijo, toda ta je, kot dodaja Lucu, čisto drugačen od časopisnega. Še najbližje nekdanjemu Pavlihi je po Lucujevem mnenju mariborski Toti list, katerega prva številka je izšla leta 1938, danes pa izhaja enkrat na teden kot priloga Večera. Na Celjskem pa od leta 1963 enkrat na leto izhaja šaljivi list Pipec.
Država bi danes potrebovala Pavliho
»Pavliho bi država danes morala imeti. Vse stare demokracije imajo humoristični časopis. Skozi humor se da fino regulirati politične vsebine. So pa humoristične časopise ukinili tudi na Hrvaškem, pa v Srbiji, na Češkem in Slovaškem,« pravi Aleksander Lucu. »Takega časopisa se ne da več narediti. Ni ljudi. Vsak tak časopis potrebuje kakšnih osem perfektnih karikaturistov, pa vsaj osem do deset odličnih piscev humorja, ki so ves čas v toku dogajanja,« še meni Lucu, ki se s tožbami v času dela na Pavlihi sicer ni soočal, so bile pa grožnje, pravi. »Ampak to se je pričakovalo. Če tega ni bilo, časopis ni bil dober.« Ali kot pravi Globočnik: »Satira, če je blaga, ni več resnična satira. Kot žanr vedno hodi po robu dopustnega in dostojnega.«
