Čestitko ob njegovem abrahamu v našem časopisu smo najprej nameravali pripraviti kot presenečenje in smo se že smejali, kako bo debelo pogledal, ko bo vzel v roke časopis in na prvi strani zagledal svojo fotografijo. Načrtovali smo nekaj podobnega kot na prireditvi Slovenec leta januarja 2008 v Litiji. Takrat je bil Fornezzi tako kot vedno glavni avtor scenarija, mimo njega in v popolni tajnosti pa smo pripravili razglasitev častnega Slovenca leta. Tako ni vedel, koga bomo razglasili. Pa smo kar njega. Tone Fornezzi - Tof namreč ni le satirik, ampak tudi novinar, reporter in predvsem oseba z velikim srcem, ki je za paraplegike in druge invalide pa tudi za otroke, ki so zboleli za krvnimi boleznimi, naredil ogromno. Zato smo mu podelili naziv častnega Slovenca.
Brez zavor in omejitev
Ob jubileju Butika Nedeljskega se je takoj pojavilo vprašanje, kateri datum je pravi: leto 1970, kot piše v znameniti rubriki na 22. strani, ali 1971, kot trdimo mi. Pravzaprav je prav oboje. Fornezzi je satirične zapise začel ustvarjati že v šestdesetih letih v časopisu TT, kjer se je kot novinar zaposlil 1. januarja 1960. Tam pa je tudi rubriko Rezervirano za Tofa. Leta 1970 je satirično rubriko, ki jo je poimenoval Boutique za pisalni stroj, začel objavljati v nedeljskem Delu, tako da je številka na njegovi strani pravilna. Ker pa ga je pri nedeljskem Delu zelo motila stalna cenzura, se je odločil za selitev. »Zbadal sem lahko le estradnike, politike pa sem moral pustiti na miru,« se spominja Tof in nadaljuje, kako ni nihče pri Delu verjel, da jih bo zapustil, čeprav je s tem večkrat grozil. Potem pa mu je prekipelo in se je z levega brega Ljubljanice preselil na desnega in hkrati v domove številnih Slovencev, kajti Nedeljski dnevnik je bil že takrat najbolj razširjen in popularen tednik. Odšel je tja, kakor pravi, kjer je lahko brez zavor in omejitev povedal vse.
Manjkal je le trikrat
»Najprej sem nastopil v Satlerjevi rubriki Znanec iz sosednje ulice, na Nedeljca pa me je zvabil tedanji urednik Dnevnika Božo Kovač. Obvezal sem se, da bom vsak teden napisal Butik, ne glede na to, kje sem in kaj je z mano. Sem pa z različnimi članki in akcijami ves čas nastopal v časopisu, ne le na 'svoji' strani, ampak tudi drugih in moje ime je že vsa ta leta tesno povezano s tem časopisom. Tako ima vsako moje pojavljanje tudi pečat Nedeljca,« pripoveduje.
Obljubljenega se je držal kot klop in v vseh teh petdesetih letih je Butik manjkal le trikrat. Prvič, ko je zamudil letalo, drugič, ko je umrl Josip Broz - Tito, in tretjič, ko je njegov Butik izgubil urednik. Spominja se tudi svojega najbolj eksotičnega pošiljanja, ko je z nekega otoka rubriko v Ljubljano pošiljal s pomočjo radioamaterja in morsejeve abecede.
Spomini na Metlo
Tof in Butik sta v Nedeljskem dnevniku kmalu postala blagovna znamka. Leta 1978 je dodal še Moped show na Valu 202, ki pa je imel korenine v Metli in pometanju ter seveda v Nedeljskem dnevniku. »Moj prvi ostri satirični projekt je bila skupina Metla. Zbral sem izjemno ekipo in pripravili smo satirični kabaret Lari fari skupine Metla 66. V besedi Metla so se skrivale začetnice imen sodelujočih. Marjan Kralj, Endi je igral harmoniko, potem je bil Lovro Arnič, ki je igral pompardon, Alenka pa je bila Vipotnikova. Predstave smo imeli v Križankah v Viteški dvorani in prva je bila razprodana, še preden smo jo sploh začeli oglaševati. Metla je bila za tiste čase ostra in že takrat sem začel pometati po slovenski sceni,« se spominja.
Petdeset let brez zavor in omejitev posebej za vas po sceni torej pometa Tone Fornezzi - Tof. Človek, čigar šalam in zbadljivkam se smeje in se je smejala tudi vsa slovenska politična elita – tako v socializmu kot sedaj. Bili so njegovi prijatelji in sovražniki, se mu smejali in bentili nad njim, kadar se je lotil tudi njih…
»Satira je stvar trenutka in je ne moreš kuhati in nositi. Ko gledam nazaj, vidim, da je bilo veliko zanimivih stvari, ki pa jih danes mlade generacije ne razumejo več in jih je treba razložiti. Imeli smo vrsto čudnih ukrepov: depozit, ko si moral položiti denar ob odhodu v tujino, pa par–nepar, ko si se glede na cifro, s katero se je končala tvoja avtomobilska tablica, lahko vozil le vsak drugi dan. Prvi Moped show je denimo nastal takrat, ko je v mesnicah zmanjkalo mesa… Ljudje so takrat satiro doživljali drugače. Imeli smo pač le eno politično stranko, ki je šla vsaj po tihem vsem na živce, zato smo se lahko dobro šalili na njen račun in na račun celotne družbe. Po osamosvojitvi smo se Slovenci razdelili po strankah in danes je tako, da če špikneš kakšnega strankarskega veljaka, se jih resda veliko smeji, veliko pa je tudi užaljenih. Je pa res, da je v demokraciji več takih, ki jih je treba špikati. Po drugi strani nekateri zganjajo neko čudno satiro po spletu in zadnje čase celo v parlamentu,« se nasmeje in ne izda, ali bo predsednika in v. d. zdravstvenega ministra, ki ima, kot je sam rekel v državnem zboru, kliniko v Avstraliji, povabil za dopisnega člana ali ne…
Po svoje so bila, kot pravi Tof, osemdeseta zlata leta satire. Z Moped showom na Valu 202 in rubriko Boutique za pisalni stroj v Nedeljskem dnevniku je obvladoval praktično vso Slovenijo. Zaradi njegovih skečev v Moped showu so ob sredah v tovarnah celo ustavljali stroje in ga poslušali, potem pa drveli domov prebirat štose, ki jih je napisal v Nedeljskem dnevniku.
Brez športa mi živeti ni
Za Tofa in Butik petdeset let ni bilo ne dopusta in ne bolniške. Novinarstvo je njegov način življenja, a tako dolge dobe ne bi zdržal, če ne bi bil športno zelo aktiven. Nikoli ne pozabi omeniti, da je kondicijo, miselno in fizično, treba redno vzdrževati, v zrelih letih še posebno. Lahko mu verjamemo, kajti aprila bo praznoval že 37. rojstni dan na 50 let podlage. Na balkonu ima manjši fitnes, namesto z dirkalno specialko pa se sedaj vozi s ponijem, ker je stabilnejši in uporabniku prijaznejši.
So pa s Tofom, Butikom, Nedeljskim in Moped showom ter Valom 202 povezane tudi številne športne prireditve in akcije. Z Janezom Pavčičem sta organizirala prvi smučarski maraton v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki je bil prvi veliki rekreacijski tek, če odmislimo pohod Ob žici okupirane Ljubljane. Njegova ideja so bili Maraton Franja, dirka na Vršič, Tek okoli Bohinjskega jezera, Triatlon jeklenih, akcija Očistimo Slovenijo… Vsako njegovo pojavljanje je imelo pečat Nedeljskega dnevnika, vse te prireditve pa so bile tesno povezane z rubriko Butik in objavami v njej, tako da prizna, da brez Nedeljca in množice njegovih bralcev ne bi bil nikoli to, kar je. »Morda bi bil danes le satirik, na katerega bi ljudje že davno pozabili,« pravi.
Darilo si je spisal sam
Tone Fornezzi je decembra 2017 prejel nagrado Organizacije za medije jugovzhodne Evrope (SEEMO) za življenjsko delo, kot so zapisali, za eno najdaljših uredniških karier na svetu, a Tof vedno poudarja, da je predvsem avtor. Ob petdesetletnici Butika v Nedeljskem dnevniku pa bo dobil posebno darilo – knjigo. Februarja bo pri založbi Feliks namreč izšla knjiga s preprostim in jasnim naslovom: Tofov Butik skozi stoletja. Pri knjigi res nimamo nič, hvalimo pa se vseeno lahko. Saj je zakon Nedeljskega in Tofa vedno funkcioniral nekako tako, da se je prvi hvalil z drugim in drugi s prvim.
In zato naj sklenemo kar v imenu ekipe Nedeljca in naših številnih zvestih bralcev: Tof in Butik, čestitke za petdeset let našega skupnega življenja!
