Sedanji 17-članski svet RTV bi postal programski svet, ki bi se ukvarjal s programskimi in razvojnimi vprašanji, ne pa več s poslovanjem in financami. V njem bi se močno zmanjšal vpliv zaposlenih: namesto sedanjih šestih bi imeli le še dva predstavnika. Preostalih 15 članov bi imenovale izbrane ustanove, med njimi teološka fakulteta, SAZU, kulturniška zbornica ter obrtna in kmetijsko-gozdarska zbornica.
Štiričlansko upravo bi zamenjal generalni direktor, ki bi sam vodil zavod. Na podlagi javnega razpisa bi ga ob soglasju programskega sveta imenoval in razreševal sedemčlanski nadzorni svet. Enega nadzornika bi izvolil svet delavcev, preostalih šest pa bi imenovala vlada, tri na predlog ministrstev, druge na predlog strokovnih združenj in Gospodarske zbornice Slovenije. Nadzorni svet bi nadziral poslovanje ter sprejemal finančni načrt in letno poročilo. Z uveljavitvijo zakona bi prenehali mandati vseh članov sveta RTV, finančnega odbora ter predsednice in članov uprave. Predsednica uprave bi do imenovanja generalnega direktorja postala vršilka dolžnosti, vendar največ za šest mesecev.
Novela posega tudi v financiranje narodnostnih programov in glasbene produkcije. Zdaj je iz državnega proračuna zanju namenjenih deset oziroma štiri odstotke zbranega RTV-prispevka. Oba deleža bi črtali. Obveznost države bi ostala, zakon pa ne bi več določal višine sredstev. Po navedbah ministrstva bi jo prilagajali potrebam in proračunskim možnostim.
»Ne gre le za politizacijo, temveč za vladizacijo«
Ministrstvo zagotavlja, da predlog krepi uredniško avtonomijo in strokovni nadzor. Opozicijske Svoboda, SD in Levica pa menijo, da vlada pod krinko depolitizacije prevzema nadzor nad javnim servisom. Nekdanja ministrica Asta Vrečko je predlog označila za uveljavitev državne televizije in potezo »po učbeniku Orbana«.
Profesor novinarstva na fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljević je za Dnevnik ocenil, da je ključni namen novele ponovna zagotovitev nadzora vlade in politike nad javno radiotelevizijo. »Zakon znova uvaja popolno vladno vlogo, predvsem prek nadzornega sveta, ki ga obvladuje vlada. Ta imenuje generalnega direktorja in odloča o vseh ključnih vprašanjih,« je dejal. Kritičen je tudi do izbora ustanov, ki bi imenovale člane programskega sveta. Po njegovem mnenju ne gre za sistematičen izbor reprezentativnih organizacij, temveč za »cherry picking« ustanov brez jasnega ključa. »Ne gre le za ponovno politizacijo javne radiotelevizije, temveč za njeno vladizacijo, kar pomeni dejanski vladni oziroma državni nadzor nad javnim medijem,« je poudaril.