Volilna kampanja se lahko začne 30 dni pred dnem glasovanja na volitvah oziroma referendumu, je jasno zapisano v zakonu o referendumski in volilni kampanji. Ob cestah in v digitalnem prostoru medtem politični oglasi rastejo v vseh letnih časih, tako rekoč 365 dni v letu. Velikokrat se zato v javnosti laično negoduje, kako stranke ne spoštujejo zakonov. Toda – ali oglaševanje, ki očitno vpliva na volilno odločanje, a se formalno dogaja pred uradno kampanjo, res že samo po sebi pomeni izigravanje zakona?
Ne, pravi ustavni pravnik dr. Saša Zagorc: »Ne gre za obvod. Namen uradne volilne kampanje ni v tem, da jo prepove zunaj teh časovnih okvirjev, ampak da v njenem času omogoča pluralistično, bolj transparentno in enakopravno sodelovanje političnih strank, podpornikov in kandidatov v volilnem procesu. Izven tega obdobja je delovanje politične stranke omejeno le toliko, kolikor so omejitve določene z zakonom o političnih strankah, na primer z omejitvami tujih virov financiranja.«
Njegov stanovski kolega z ljubljanske pravne fakultete dr. Samo Bardutzky pristavi, da je omejitev urejanja političnega komuniciranja na obdobje zadnjega meseca smotrna, saj je takrat spopad idej in osebnosti najintenzivnejši. »Po eni strani je to urejanje legitimno, saj nočemo, da bi finančno močnejši in medijsko vplivnejši kandidati preglasili ostale. Po drugi strani pa stopa to urejanje vedno po meji še ustavno dopustnega, saj moramo biti skeptični do poskusov države, da nam odredi, koliko in kdaj lahko izražamo mnenja, kar še posebej velja za politična stališča.«
To pa ni edini pomislek, zaradi pomanjkljive, zastarele ureditve je vprašljiva tudi preglednost financiranja, ki naj bi jo zagotavljal krovni zakon.
Ustavni pravnik z ljubljanske Pravne fakultete dr. Samo Bardutzky priznava, da je časovno omejena regulacija v dobi, v kateri superbogati posamezniki vedno bolj odkrito poskušajo vplivati na demokratične odločitve, lahko zelo tvegana: »Iskreni moramo biti, da pravega odgovora na ta izziv še nimamo – svoboda izražanja velja namreč tako zanje kot za vse ostale, ki imajo neprimerno manj sredstev za izražanje svojih pogledov.« Primer tega, kako lahko nekdo, ki ima dosti pod palcem, na veliko politično oglašuje, so pri nas recimo veleplakati, ki so jim skupni črna pisava na beli podlagi ter rdeča obroba in napis ACOQ10 in ki jih ob cestah videvamo že nekaj časa, za njimi pa stoji podjetnik in podpornik desnice Aleš Štrancar.
To pa ni edini pomislek, zaradi pomanjkljive, zastarele ureditve je vprašljiva tudi preglednost financiranja, ki naj bi jo zagotavljal krovni zakon. »Politične stranke in kandidati lahko s številnimi ravnanji prevalijo stroške volilne kampanje v čas izven uradne volilne kampanje, kar zmanjšuje preglednost poslovanja in izkrivlja realno sliko financiranja uradne volilne kampanje. Vprašanje pa je, koliko in kako je to sploh oportuno regulirati,« opozarja ustavni pravnik dr. Saša Zagorc.
Evropska uredba samo na papirju
Financiranje volilnih kampanj sicer z revizijami nadzira računsko sodišče, kjer pravijo, da so ob robu kampanj že večkrat zaznali aktivnosti prepričevanja volilcev, ki imajo jasne znake dejanj volilne kampanje po zakonu o volilni in referendumski kampanji (ZVRK), izvajajo pa se izven določenih časovnih okvirov volilne kampanje. »Ker ZVRK takih aktivnosti ne ureja, smo nazadnje konec leta 2023 v dopisu pristojnemu ministrstvu za javno upravo izpostavili, da bi bilo smiselno proučiti, kako se bodo obravnavale aktivnosti, ki se izvajajo pred volilno kampanjo, ko kasnejši kandidati na volitvah že pred uradnim začetkom volilne kampanje nagovarjajo volilce in želijo z aktivnostmi vplivati na njihovo glasovanje.«
Kako s tega vidika računsko sodišče trenutno v praksi obravnava primere, ko se isti oglaševalski projekt (na primer plakati) začne pred začetkom kampanje in nadaljuje po njem? »V reviziji v okviru pristojnosti po ZVRK med drugim preverimo upravičenost stroškov volilne kampanje, kar podrobneje ureja 15. člen zakona. Priglašeni stroški, ki so nastali pred in/ali po volilni kampanji, ob tem ne sodijo med upravičene stroške, zato računsko sodišče v takih primerih izračuna delež stroška, ki ni upravičen, in organizatorju volilne kampanje očita, da je ravnal v neskladju z določili ZVRK.«
Kadar se politične stranke »oglašujejo« zunaj 30-dnevnega obdobja volilne kampanje, morajo sicer ravnati po predpisih, ki urejajo oglaševanje v medijih oziroma drugih nosilcih objavljanja informacij, tudi po zakonu o političnih strankah. Pri čemer ta regulacija ni urejena celovito. To vrzel na papirju od lani zapolnjuje evropska uredba o preglednosti in ciljanju v političnem oglaševanju, po kateri mora biti vsak politični oglas označen kot tak, vsebovati pa mora tudi podatke o naročniku, ceni, obdobju prikazovanja in podobno. Uredba velja neposredno tudi v Sloveniji od prve polovice oktobra lani, pravila pa veljajo ves čas, ne le med volitvami ali referendumi. A politične stranke za zdaj ta pravila preprosto ignorirajo. Zakaj? Med drugim zato, ker jih lahko – vladajoči namreč kljub temu, da so imeli za to leto in pol časa, do danes še niso uspeli določiti nadzornih organov in sankcij.
Zagorc: ZVRK je lep primer anahronizma
A vrnimo se še k ZVRK: zakon je bil sprejet daljnega leta 2007, večje spremembe zakonske materije pa so sledile v letih 2011 in 2013. Poraja se očitno vprašanje, ali je zakon z vidika sodobnega političnega oglaševanja sploh še ustrezen. Ne, odgovarja Zagorc: »Vsebina veljavnega ZVRK je nesporno lep primer anahronizma. Zastarel je tako glede področij in načinov reguliranja volilne kampanje kot tudi glede sankcioniranja kršitev. Prav tako ocenjujem, da pravna ureditev zelo slabo naslavlja nedopustne in škodljive tuje vplive ali vmešavanje v volilno kampanjo in volitve.« Prav ta problem sicer naslavlja omenjena evropska uredba, ki za zaščito demokratičnih procesov pred tujim vmešavanjem tri mesece pred volitvami ali referendumom v celoti prepoveduje sponzoriranje oglaševanja iz držav zunaj EU.
ZVRK pa je zastarel tudi, ko govorimo o oglaševanju v digitalnih medijih, ki ga sploh ne ureja. »Posebnih pravil, prilagojenih fenomenom družbenih omrežij in umetne inteligence, nimamo. Iz sodne prakse izhaja, da se lahko regulira tudi politična propaganda na spletu, a z znatnimi omejitvami predvsem zaradi pričakovane zasebnosti uporabnikov spletnih omrežij. Ne smemo pa zanemariti dejstva, da se tudi v trenutni volilni kampanji pri nas že pojavljajo politični deepfakes (ponaredki z umetno inteligenco, op. a.), kar še dodatno zamegljuje politično odgovornost nosilcev oblasti in proces prepričevanja volilcev,« glede tega pove Zagorc.
To, da ZVRK niti ne omenja komunikacije na družbenih omrežjih, izpostavi tudi Bardutzky. »Drugi izziv pa so vedno pogostejše dezinformacijske kampanje, s katerimi poskušajo na izid volitev in referendumov vplivati zelo močni akterji, tudi tuje države. Oba izziva sta povezana, saj dezinformacijske kampanje pogosto potekajo prav na družbenih omrežjih,« razloži. In doda: »Tretji izziv za zakonodajalca je, da ustrezno uredi referendumsko kampanjo glede na posebnosti, ki jo ločijo od volilne; ZVRK namreč v zvezi z obema izhaja iz v grobem istega pristopa. S tem v zvezi bo treba morda ponovno premisliti tudi, kakšna naj bo vloga javnega medija in državnih organov v referendumski kampanji.«