Noč je bila že trda, z redkimi zvezdami na nebu, ko je Dnevnikova patrulja krenila z brežiške policijske postaje proti meji s Hrvaško. Na hrib in na dvorišče ene od hiš z vinogradom. V daljavi se je vila osvetljena snežna kraljica, smučarska proga na Sljemenu, pod hribom pa sta bila vidna bencinska črpalka in mejni prehod Obrežje. Na drugi strani avtoceste so luči iz več vasi ustvarjale vtis, da gledamo v velemesto. Toda vzdušje bi bilo čarobno le za tistega, ki ne bi vedel, kaj se dogaja na teh poljih, ob Savi, Bregani in Sotli, na eni in drugi strani ograje in v njej. To zelo dobro ve veliki brat, ki smo ga obiskali – kombi s termovizijo, z napravo, ki vidi ponoči.
Veliki brat vidi vse
Veliki brat vidi, kako se avto pripelje na parkirišče in iz njega izstopijo ljudje. Vidi živali, ki se podijo naokoli. Vidi ograjo na meji s Hrvaško. In vidi ljudi, ki jim jo nekako uspe prečkati. Zaslepi ga lahko le gosta megla, preslepi pa visoka koruza, ki zakrije ljudi na begu. »Zdaj se ne dogaja nič. Niti živali ni,« je dejal Peter Kus, ki je bil tisti večer zadolžen za nadzor s termovizijo. Kot bi igral igrico, je z računalniško ročko približeval sliko. Nato je pokazal star posnetek, na katerem se vidi, kako so ljudje prestopili zeleno mejo. Do prijetja jih je ločil le klic patrulje, ki je čakala spodaj.
Peter Kus je bil večkrat zraven, ko so ujeli premražene, premočene, utrujene in prestrašene ljudi. Tudi pred dnevi, ko je nekomu na tla padlo stekleno oko. »Takšen dogodek se ti vtisne v spomin.« In pretrese? »Vsakogar bi.« »Toda,« doda, »mi imamo tak poklic, to moramo prenesti.«
Včasih primejo otroke in noseče ženske. »Ko enkrat vidiš otroka, je drugače. Ker otrok še ne ve, v kakšen svet vstopa. Ampak mi moramo svoje opraviti ne glede na to, kaj se dogaja,« je dejal, kot bi se želel opravičiti. »Podobno je z mladostniki. Pomislim, kako bi bilo, če bi pri teh letih bežal sam,« se je zamislil 30-letnik. Doma razmišlja o tem, zlasti v prazničnem času in ko po televiziji vidi, kaj se dogaja v svetu. »Mi imamo za zdaj topel dom, begunci pa ga, kot vidite, nimajo.«
Včasih bi se rad izklopil, a ne gre. Tako kot iz spomina ne bo nikoli izbrisal dogodkov izpred leta dni, ko so mejo prestopali tisoči. Tudi takrat je bil zraven. Če noč ne bi bila povsem mirna, ampak bi, kot se velikokrat zgodi, videl, kako ljudje plezajo čez ograjo ali tečejo čez polje, bi to sporočil policistkama, ki sta v zasedi čakali v Slovenski vasi. Pokrivata pas ob meji, dolg kake tri kilometre. Večkrat primeta ljudi in se čudita, kako so iznajdljivi. Kot je dejal pomočnik komandirja policijske postaje Brežice Sandi Krušnik: »Človeška iznajdljivost ne pozna meja.« Nič jih ne ustavi. In vendar morajo najprej prebresti Bregano, nato preplezati ograjo z britvicami in na koncu še panelno ograjo z žico na vrhu.
Otroci izvabijo sočutje
Odpravili smo se na obhod. Najprej do ograje. Na določenih delih je bila prerezana. Načinov, kako priti čez mejo, je več. »Naredili so nekakšno kovinsko lestev, ki so jo prislonili na ograjo in hodili čez. Nekaj državljanov Afganistana pa je bilo tako drobnih, da so razmaknili ograjo in se splazili skoznjo.« Seveda so se mnogi pri tem porezali; to se je nekoč zgodilo tudi policijskemu psu. Skozi ograjo si mnogi pomagajo tako, da nanjo položijo več odej, ki blažijo rezila. Včasih jih na drugi strani že čakajo policisti. Če imajo srečo in jih ne, se verjetno skrijejo v bližnjo goščavo.
Ko smo hodili ob meji, nam je šumelo pod nogami, veje so nas udarjale po obrazu, oči so se nam refleksno zapirale. Marsikomu se uspe skriti med grmovja in drevesa, a ceste, ki jo nadzoruje policija, ne morejo zaobiti. Od tam je težko priti v notranjost države, kamor se sicer poskušajo prebiti na najrazličnejše načine. Marsikdo ob pomoči tihotapcev in v ekstremih razmerah, na primer v tovornih vagonih, pa tako, da se privežejo na podvozje tovornjaka.
»V veliki večini so ti ljudje vdani v usodo. Tu delam od leta 2009, a se ne spomnim nobenega fizičnega incidenta,« je dejal Sandi Krušnik. Podobno so govorili tudi drugi policisti. Opravljamo svoje delo, so poudarjali in nam dajali vedeti, da marsikaj prenesejo, le otroškega pogleda ne. »Ob otrocih sem se počutila najbolj prizadeto. Pa so bili tako hvaležni, zadovoljni z malimi stvarmi. Že nasmeh jim je bil dovolj,« nam je dejala ena od policistk.
