Kakšen je bil danes vaš dan v šoli?
Danes je bil krasen dan. Za take dneve se živi oziroma dela. S šestimi razredi smo šli v kino gledat mladinski film Elvis Škorc, nato smo imeli v Kulturnem domu Franca Bernika še filmske delavnice, ogledali smo si, kako deluje kino, in ustvarjali.
Prvotno pa niste delali kot učiteljica?
Študirala sem slovenščino in primerjalno književnost. Verjetno sem imela že takrat neko zdravo pamet, da sem se vpisala na pedagoško smer – čeprav med študijem nisem nikoli resno razmišljala o tem, da bi poučevala. Že takrat sem se namreč ukvarjala s kulturo, pisala sem scenarije, delala v športnem turizmu kot vodnica po hribih, učila sem smučati. Skratka bila sem zelo aktivna na drugih področjih in bila mnenja, da moram še veliko doživeti. Nato sem bila tudi samostojna podjetnica in šele, ko sem imela svoje otroke, sem šla poučevat. Prej se sama sebi enostavno nisem zdela kompetentna. Zdi se mi, da je bilo zame dobro, da sem šla kasneje v tako službo, saj sem prišla z neko svežo energijo, z izkušnjo nečesa drugega.
Torej je biti starš že ena dobra popotnica za učiteljski poklic?
Gotovo pomaga predvsem pri tem, da na drugačen način razumeš starše, s katerimi si po službeni dolžnosti v stiku in komunikaciji. Kar pa ne pomeni, da ljudje, ki nimajo otrok, ne morejo biti dobri pedagogi. Lahko so odlični pedagogi! Pri meni je bilo bolj tako, da sem sprva v življenju želela početi še druge stvari. Te sicer še vedno počnem, a na drugačen način.
Kakšen pa je naj učitelj? Kakšne lastnosti mora imeti?
Sama imam z nazivom naj učitelj malo težav – najboljšega učitelja je nemogoče izbrati. Odličnih učiteljev je veliko. Smo pa učitelji, ki malce odstopamo od povprečja v tem, da smo zelo goreči pri svojem delu, smo zelo srčni, zaljubljeni v svoj poklic, zato ga delamo strastno. Služba nam ni dolgočasna, veselimo se je in gremo vsako jutro z veseljem v šolo, saj se veselimo novih izzivov.
Ravno berem krasno knjigo italijanskega psihoanalitika in akademika Massima Recalcatija Učna ura, Zagovor pedagoškega erosa, ki jo je prevedel Jernej Šček in k njej napisal spremno besedo. Šček, tudi sam odličen pedagog, govori o tem, da je učiteljevanje avtorsko delo. V vsako učno uro, ki jo narediš, daš veliko sebe in svojih izkušenj, veščin, da je to včasih že res kot umetnina. Recalcati pa zagovarja pedagoški eros in poudarja pomen učiteljeve gorečnosti. Tukaj se zelo najdem.
Naj učitelj je torej tisti, ki ima rad svoj poklic, otroke in mladino. Dober je na strokovnem področju, zaveda se, da ima pred seboj osebe, ki so za zdaj še mlajše, a jih ne sme podcenjevati. Obenem pa mora biti tudi zrela in postavljena oseba, da je lahko tem osebicam zgled. Poleg primarne družine smo učitelji njihovi vzgojitelji.
Kakšni so pravzaprav plusi in minusi tega, da imate učitelji po novem več avtonomije?
Vedno je tako: večja svoboda pomeni večjo odgovornost. Avtonomija je svoboda, ki jo učitelji imamo, a bolj si avtonomen, bolj si odgovoren za tisto, kar daš od sebe. V bistvu moraš več vložiti v to, da bo tvoja ura res dobra in da boš učence navdušil za tisto, kar jih poučuješ.
Številni učitelji ostajamo v tem sistemu le zato, ker imamo to avtonomijo. Sama se še vedno ne počutim toliko stisnjena v kot, da bi pustila ta poklic. Izhajam iz okolja in šole, kjer imamo stvari dokaj urejene in imam tudi dobre pogoje za delo. Če želi učitelj svojo avtonomijo udejanjati, mora imeti dobre pogoje. Seveda je učni načrt obvezen, ker je temeljni učiteljev dokument, in vsi se ga več ali manj držimo, a če ti predpisuje, da moraš predelati (pre)veliko količino snovi, ti zmanjka prostora za 'biti človek', zmanjka prostora za odnos, pogovor – za tiste plati življenja, ki se meni zdijo (sploh v osnovni šoli) bistvene.
Avtonomija daje veliko možnosti ustvarjalnega dela pri pouku. S tem mislim, da je učitelj ustvarjalec. Da iz ure naredi nekaj, kar si bodo otroci zapomnili. Da so oni angažirani, da je učitelj angažiran in da učna ura pusti neko sled. Seveda tega ne more doseči vsaka učna ura, saj je treba včasih tudi samo vaditi, a tudi dolgočasne ure lahko učitelj popestri s svojo osebnostjo.
Kako pa poteka vaše krmarjenje med ravnatelji, ministrstvom, starši?
Ravnatelj je tisti, ki je vmesni člen med ministrstvom in starši ter nato še učitelji in otroki. Učitelji smo operativci, smo tam za to, da odločitve, pravilnike in zakone, ki jih »postavijo« na ministrstvu in zavodu za šolstvo, izvajamo v praksi.
Zanimiva in vedno večji izziv je os učitelj–starš in seveda vmes učenec. Zdi se mi, da sodobna šola brez tega odnosa ne more več biti dobra šola. Na eni strani zagovarjam to, da je ves čas treba imeti odkrite odnose, komunikacijo, na drugi pa se mi zdi, da so zdaj starši preveč v šoli. Svojim otrokom seveda želijo najboljše ali pa imajo slabo vest, ker se z njimi premalo ukvarjajo, in potem poskušajo pokazati svojo ljubezen s tem, da se vtikajo tudi v šolske stvari, ki sta jim kos učenec sam in šola.
Po mojih izkušnjah je več kot 90 odstotkov odnosov s starši korektnih, nimamo sporov, ni nobene hude krvi. Tudi če starš pride v šolo razburjen, je zadaj vedno neka skrb za otroka. Tistih, ki pa hodijo z odvetniki v šole in grozijo, je malo, ampak so toliko bolj uničujoči. Ravno strokovnost in avtonomija omogočata učitelju, da stoji za svojimi odločitvami, mora pa ga podpreti tudi vodstvo. Če starši želijo nagajati oz. za vsako ceno dokazovati svoj prav, potem imajo za to veliko možnosti. Treba je delovati tako, da do tega ne pride, če se le da. Urejeni odnosi znotraj šolskega kolektiva in s starši so bistvenega pomena.
V zadnjem času je bilo na področju šolstva uvedenih kar nekaj sprememb. Kako se te po vašem mnenju in izkušnjah kažejo v praksi?
Vsakič, ko se zgodi kakšna sprememba v pravilnikih, nastane panika. Recimo zdaj, ko so spremenili število ocen, pa to, da ne smemo isti dan spraševati, ko se piše pisni preizkus znanja. To se na prvi pogled zdi zelo dobrodošlo, računali smo, da bomo otroke razbremenili, prav tako učitelje. A zdi se mi, da še vedno napačno razumemo ocenjevanje. Otroci, učitelji in starši smo še vedno preveč storilnostno naravnani.
Če ima učenec predpisanih manj ocen (denimo pri slovenščini štiri), to ne pomeni, da je manj obremenjen. To samo pomeni, da se bo moral v enem ocenjevanju naučiti več snovi. Tudi s prepovedjo spraševanja na dan, ko nekaj pišejo, marsikomu nismo naredili usluge.
Če učitelj enakomerno ocenjuje čez celo leto, če se otrok čez celo leto približno enakomerno uči, potem tudi konec maja ali junija ne bo kakšne prevelike stiske. Sem zagovornica tega, da mora otrok sam vedeti, kje je s svojim znanjem, pri tem mu seveda pomaga učitelj. Formativno spremljanje je že dolga leta prisotno v naših šolah, a ga številni ne razumejo in zato tudi ne izvajajo. Še vedno se mi zdi to najboljši način, da otroke rešimo pritiska ob ocenjevanjih.
Dosti slišimo tudi o tem, da nivo znanja pada.
Da nivo znanja pada, opažamo vsi. Učitelj naj bi bil vedno na strani učenca in tudi jaz se vedno vprašam, kje smo ga odrasli polomili, da je tako. Menim, da smo prvo napako storili, ko smo jim v roke potisnili pametne telefone, praktično brez omejitve, in jih zasuli z informacijami. Otroški možgani enostavno niso več sposobni vsega tega sprocesirati. Zaradi prekomerne uporabe pametnih telefonov lahko pride do digitalne demence, disfunkcije kratkoročnega spomina, kot jo poimenuje Manfred Spitzer. Zato jim pada koncentracija, pride do vseh možnih motenj in stisk. Otroci se toliko ukvarjajo s temi motilci pozornosti, da nimajo več prostora, da bi se nekaj naučili.
Če pa primerjamo, kaj smo se mi učili in kaj se morajo oni učiti, ugotovimo, da so naši učni načrti čisto preobloženi. Fino je, da urimo svoje možgane in smo izobraženi, a je ogromno nekih podrobnosti, podatkov, za katere ne vedo, kaj z njimi početi. Ni pa nekih veščin, praktičnih stvari za življenje, ki bi jim prišle prav.
Pozabljamo tudi, da se otroci v osnovni šoli odzivajo tudi s telesom, ne le z razumom, in jih ne moremo ukalupiti v naše predstave, kako bodo sedeli pri miru in se šest ur na dan ali več učili nekaj, kar jih ne zanima. Menim, da so apatija, pomanjkanje radovednosti, zavračanje šole njihov odziv na naše zahteve. Mi hočemo vsega preveč, njihov odziv pa je, da nočejo nič.
Kot Naj učiteljico so vas razglasili na dogodku, ki je letos potekal pod naslovom Moč človečnosti v prevladi umetne inteligence. Kako gledate na uporabo umetne inteligence (v šoli)?
Umetna inteligenca je tukaj in tega ne bomo mogli spremeniti. Po svetu se vlagajo milijarde v njen razvoj in tehnologijo. Bolj kot bo svet digitaliziran, bolj bo potreben učitelj. Učitelj je tisti odrasel človek, ki mora otroke naučiti uporabljati to orodje. Meni se zdi noro, da v slovenski šoli še vedno nimamo predmeta računalništvo in informatika oziroma to še vedno ni reden predmet, samo izbirni. Če samo pomislimo, kaj vse delamo z digitalno tehnologijo, otroci pa se o uporabi tega nič ne učijo. Zelo dobri so na družbenih omrežjih in igricah, ne znajo pa je uporabljati za delo, npr. Word in Excel. Tudi elektronsko pošto jih je treba naučiti poslati, ker je praktično ne uporabljajo.
ChatGPT in druga orodja pa so v šoli prisotna že kar nekaj časa in jih učenci (kaj šele dijaki) zelo dobro obvladajo. Največja težava je, da nas prehitevajo po desni. Če se bo tako razvijalo, kot se zdaj, bodo kmalu oni nas učili. Še nikoli prej v zgodovini se ni zgodilo, da bi bili učenci z naskokom bolj izurjeni kot učitelji. Najbolj pomembno se mi zdi, da jih naučimo kritične presoje, ko gre za uporabo velikih jezikovnih modelov. Umetna inteligenca je dobrodošla kot orodje, ko pa bo začela nadomeščati odnose, takrat bo kriza.