Nina Granda, arhitektka in glavna urednica revije Outsider
Ko sem v kolumni za Delo zapisala, da bi skladno s pristopi sodobne arhitekture in prilagojene nove rabe (adaptive reuse) v zdaj zapuščenem Maximarketu lahko zaživel novi NUK, kot dnevna soba mesta, kjer bi združili mestno kavarno, knjigarno, knjižnico z izborom svetovnih revij – tako digitalnih kot v tiskanih izdajah in s programom demokratičnih razprav o sodobni družbi – se mi je oglasila arhitektka Majda Kregar iz biroja Ambient. Napisala je: »Tale vaša ideja z Maximarketom/NUK 2 je tako pravilna, da bi ji morala vlada prisluhniti. In mi ne da miru. Ampak, žal, ponavadi vse pametne ideje takoj poniknejo.« Majda Kregar Ravnikarjevo dediščino izjemno dobro pozna, saj je že od študentskih let naprej delala pri Edvardu Ravnikarju, nato pa skupaj z njegovim sinom Edom in Miho Kerinom ustanovila biro, zato njeno mnenje jemljem kot potrditev s posebno težo.
Po napovedih se bo iz kompleksa kmalu izselila tudi Ljubljanska banka, kar bo območje še dodatno opustošilo. K upanju o ponovni oživitvi trgovske in kulinarične ponudbe Maximarketa pa gotovo ne pripomore niti gradnja novega velikega nakupovalnega središča na drugi mestni lokaciji – Emonika ob novi železniški postaji.
NUK 2 se, kljub vloženim financam in obljubam, izrečenim ob nastopu aktualne vlade, žal ni približal realizaciji. Arhivske površine so našli na drugih lokacijah (na primer v BTC in Mariboru), obljubljene sodobne knjižnice, vitalnega kulturnega žarišča prestolnice, ki bi delovalo podobno kot Oodi v Helsinkih, pa žal nimamo.
Če bi v Maximarketu skladno s pristopom adaptivne ponovne rabe zaživel NUK 2, bi se arhitekturna ideja o demokratičnem in vitalnem mestnem središču sodobne prestolnice lahko realizirala v razumnem roku, brez novih gradbenih posegov. Morda pa vse, kar potrebujemo, že imamo, samo uzreti moramo in si upati.
Ana Kreč, arhitektka in docentka na Fakulteti za arhitekturo UL
Klasični model veleblagovnice z velikimi, enotnimi prodajnimi površinami v mestnih središčih danes vse težje deluje. Spremenjene nakupovalne navade, predvsem zaradi spletne prodaje, in razvoj obsežnih trgovsko-zabaviščnih območij na obrobju Ljubljane so postopoma izpraznili mestno jedro njegovih vsakdanjih funkcij. To se je preusmerilo v razdrobljeno, butično ponudbo in gostinstvo, vse bolj prilagojeno turizmu, ki uspešno izkorišča slikovito kuliso mesta. V tem kontekstu je Maximarket kot del celostno zasnovanega upravno-poslovnega in kulturnega središča Trga republike arhitekta Edvarda Ravnikarja dolgo uspešno kljuboval tem trendom. Zlasti s kakovostno živilsko trgovino v kletni pasaži in vsakodnevnimi storitvami je ohranjal – in bi moral ohraniti tudi v prihodnje – pomembno oskrbno vlogo ter hkrati utrjeval identiteto osrednjega mestnega in državnega prostora.
Trg je očitno že pokazal, da klasična veleblagovnica v pritličju in nadstropjih ni več ekonomsko vzdržna, hkrati pa ustvarja »mrtvo pritličje«, ki zmanjšuje urbano vitalnost prostora. Prav zato se sedaj odpira priložnost za temeljit programski premislek.
Ena najbolj smiselnih rešitev za pritličje in nadstropja Maximarketa bi bila umestitev Centralne tehniške knjižnice (CTK), ki se že dolgo sooča s prostorsko stisko. Lokacija v samem središču mesta, v neposredni bližini univerzitetnih, upravnih in raziskovalnih institucij, bi bistveno okrepila dostopnost znanja in vsakodnevno rabo prostora. V programski sinergiji s CTK bi prostor odlično dopolnjeval tudi Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ki je danes umeščen izven mestnega jedra in se prav tako sooča s pomanjkanjem razstavnih in depojskih površin. Selitev v Ravnikarjevo modernistično dediščino bi tako imela tudi močan simbolni pomen ter bi arhitekturo in oblikovanje ponovno postavila v središče javnega diskurza. Obe instituciji bi lahko prostor aktivirali kot odprt javni prostor znanja in kulture, po vzoru nizozemskega LocHala v Tilburgu (tudi primer adaptivne ponovne uporabe), kjer knjižnica deluje kot pokrit mestni prostor učenja, ustvarjanja in sodelovanja.
Maruša Zorec, arhitektka in profesorica na Fakulteti za arhitekturo UL
Vertikali obeh stolpnic označujeta ljubljanska vrata med Rožnikom in Grajskim gričem ter definirata osrednji trg mesta in države, dolga horizontalna lamela Maximarketa pa je tisti volumen, ki povezuje monumentalni trg z mestom in merilom človeka. Njegova pozicija ni naključna, na eni strani obroblja trg, na drugi pa odprte prostore nove ureditve prepleta z obstoječo strukturo mesta. Čeprav je bil sprva načrtovan kot knjižnica, je njegova hibridna vsebina vse do danes imela javno in povezovalno vlogo. Veleblagovnica v več nivojih je z leti in selitvijo velikih komercialnih nakupovalnih stavb iz središča mesta izgubila svojo napredno vlogo.
Maximarket mora v prvi vrsti ostati javen in odprt prostor mesta. In knjižnice so danes prav to! Pokriti javni prostori, kjer se življenje prepleta s prostori znanja, vedenja, tišine in kontemplacije. Ljubljana čaka na sodobno študijsko knjižnico že več kot trideset let. Knjižnico, ki je odprt in dostopen prostor za vse. Knjižnice, kot so študijska Scharounova v Berlinu, Koolhaasova v Seattlu, novi Oodi v Helsinkih ali s prilagojeno ponovno rabo nekdanjega vodnega zbiralnika odprta univerzitetna študijska knjižnica Les Aigues v Barceloni, so simboli odprtosti in znanja, dostopni javni prostori mesta, ki poleg velikih javnih površin ponujajo raznolike ambiente, namenjene branju, študiju in druženju. So odprti prostori velikih dimenzij, kjer se po horizontalnih platformah odvijajo njihovi programi.
Maximarket je stavba, ki ponuja vse to, omogoča različne rabe, s svojo fleksibilno zasnovo tudi večplastno in večnivojsko povezanost z mestom. Ideja o prilagojeni ponovni rabi obstoječega je danes v Evropi izjemno močna, Novi evropski Bauhaus jo uveljavlja kot prednostno nalogo trajnostne skrbi za naš planet. V našem prostoru se ob poplavi betonskih novogradenj tega še vedno ne zavedamo dovolj. Prav zato je Maximarket velika priložnost za mesto ali državo, da dokažeta, kam bi se moral usmerjati razvoj gradbeništva in umeščanja pomembnih javnih vsebin. V prilagojeno ponovno rabo in prenovo obstoječega! V knjižnice, dostopne in odprte vsem prebivalcem našega mesta 24/7.
Miloš Kosec, arhitekt in docent na Fakulteti za arhitekturo UL
Po mojem mnenju je smiselno podpreti rabo Maximarketa, ki je v javnem interesu. Maximarket je bil zasnovan kot sestavni del pasaže te trgovske hrbtenice Trga republike, ki z mestnim življenjem ključno dopolnjuje kulturne, poslovne in državnoupravne funkcije trga. Z drugimi besedami: Ravnikarjeva vizija Trga republike je bil kompleksen urban prostor različnih funkcij, ki se prepletajo in dopolnjujejo – tudi zato je ta prostor še vedno živ. Vsaj v delu kompleksa, torej vsaj v kleti, kjer še vedno funkcionira ena izmed bolj priljubljenih živilskih trgovin v centru mesta, ki je s svojo velikostjo in ponudbo po mojem mnenju še vedno garant življenja pasaže, bi bilo treba trgovsko funkcijo obdržati.
To pa ne pomeni, da nadzemnih etaž stavbe ni mogoče kombinirati z novimi programi. Javna kulturno-izobraževalna funkcija v zgornjih dveh nadstropjih bi na tej lokaciji lahko še kako podprla vizijo Trga republike kot nacionalnega kulturnega središča. Vendar pa imamo za NUK 2 že parcelo in zelo kvaliteten arhitekturni projekt, ki se je že začel graditi, poleg tega je razpoložljiv prostor Maximarketa za tak program premajhen. Bi pa lahko v Maximarketu zelo spodobno nastanili osrednjo enoto mestne knjižnice, na primer, ki je s svojim širokim krogom uporabnikov in odprtostjo še posebej primerna za dodatno oživitev ponudbe na območju Trga republike.
Aleksander Ostan, arhitekt in profesor na Fakulteti za arhitekturo UL
Trg republike je najbolj reprezentančen prostor naše države (njena »dnevna soba«), zato vsi arhitekturni elementi, ki ga sestavljajo, v njem igrajo pomembno vlogo. Stavba Maximarketa je del te celote z vsemi svojimi sestavnimi deli: kavarno, restavracijami, modno trgovino in delikateso, njena podzemna pasaža z različnimi lokali in programi pa deluje kot notranja povezovalna ulica. Maximarket je (bil) vedno živ, najbolj javen in »odprt« del kompleksa Trga republike, ki je servisiral prebivalce tako centra kot širšega mesta.
Maximarket bi moral ostati programsko odprt in javen, trgu in mestu bi moral ponujati čim več kakovostnega, vsebinskega dogajanja, kar je več kot le modna trgovina. V tem duhu bi ga bilo mogoče tudi senzibilno prenoviti, v skladu s spomeniškim statusom. Dober preplet živih programov, kreativnih, kulturnih in podjetniških, pa tudi knjižničnih, kot sta umestitev CTK ali celo NUK, če država ne zmore zgraditi novega, bi v okolico prinesel pomemben urbani utrip. Vse to bi eleganten objekt, ki je po svoji naravi transparenten, lahko omogočil.
A v naši realnosti zaprtje Maximarketa lahko razumemo bolj kot prisilno »amputacijo« vitalnega organa celote in manever, ki naj spremeni razmerja in vrednosti objekta ter lastnikov in najemnikov. Kar je mogoče razumeti tudi kot simptom, ki kaže na prakso prikritih zemljiško-nepremičninskih špekulacij v Ljubljani. Zadnje čase so na udaru prevzemanja (pri(h)vatizacije) simbolno pomembne točke mesta in države: garaža pod Plečnikovo tržnico (uničenje srčike mesta), izgon srednje šole iz Plečnikovih Križank (gentrifikacija) in drastično uničenje Plečnikovega stadiona, (od)rez Tivolija od mesta s predimenzionirano Ilirijo, nepoglobitev železnice (mesto ostaja nepretočno) in možnost prodaje TR3 za neustrezne privatne programe namesto javnih.
Rok Žnidaršič ljubljanski podžupan, zadolžen za področje urbanizma
Menim, da je najprej treba odpreti pogovor z lastnikom nepremičnine in ugotoviti, ali je sploh pripravljen razmišljati o prodaji ter pod kakšnimi pogoji. Ne glede na to pa je ključno, da Maximarket kot sestavni del Trga republike, ki ima status spomenika državnega pomena, ostane javno dostopen prostor. Drugih vsebinskih presoj v tej fazi ne bi komentiral.
