Ustavno sodišče je z odločitvijo, ki je spodnesla prepoved dela zaposlenih v javnih zavodih zunaj javne mreže, zarezalo v srž reforme Golobove vlade. Da bi javno zdravstvo pri popoldanskem prehajanju osebja zaščitili na ravni posameznih bolnišnic, je teoretično možno, v praksi pa malo verjetno. Bistveno verjetneje je, da se bodo prihodnje oblasti po padcu osrednjega dela nove zakonodaje izogibale vtikanju v popoldanske posle zdravstvenih delavcev.
1. O čem je odločilo ustavno sodišče?
Ureditev, ki so jo uvedle letošnje zakonske spremembe, posega v pravico do proste izbire zaposlitve, je ocenilo. Zakonodajalec ima prosto polje presoje, kadar gre za zadeve s področja zdravstvene politike, je ugotavljalo. Kljub temu pa popolna prepoved dodatnega dela zunaj mreže javne zdravstvene službe po oceni ustavnega sodišča ni nujna, saj iz predložene dokumentacije ne izhaja, da želenega cilja ne bi bilo mogoče enako učinkovito doseči z drugimi blažjimi ukrepi. Te bi lahko uporabil delodajalec, so ocenili. Iz dokumentacije ustavno sodišče tudi ni razbralo, da so bile ustrezno pretehtane rešitve, ki bi lahko pomembno omilile togost izpodbijane ureditve. »Prav tako že obstoječa pravna ureditev določa različne nadzorne postopke, ki lahko preprečijo primere, ko bi zdravstveni delavci opravljali dodatno delo v škodo javnih zavodov oziroma mreže javne zdravstvene službe,« je zapisalo ustavno sodišče.
2. Kaj to pomeni?
S potezo ustavnega sodišča je padel osrednji del zdravstvene reforme, ki zamejuje sedenje na dveh (ali več) stolih. Učinki nove zakonodaje se v obdobju, ko imajo številni zdravniki iz javnih zavodov še vedno veljavna soglasja za delo pri zasebnikih s koncesijo ali brez nje, še niso polno pokazali. Nasprotovanje temu delu zakonodaje je bilo posebej glasno v tistih delih zdravstva, kjer je veliko priložnosti za dodatno popoldansko delo, vrstile se tudi grožnje z odhodi in prve odpovedi. S potezo ustavnega sodišča – novi zakonodaji so med drugim oporekali v Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije ter Zdravniški zbornici Slovenije – so v zdravstvenem resorju izgubili orodje, od katerega so si obetali veliko. Manj kot tri mesece pred parlamentarnimi volitvami je lahko znaten tudi politični učinek. »Novela zakona o zdravstveni dejavnosti končuje s škodljivimi dvojimi praksami, ki so desetletja šibile javni sistem,« je ob nedavni novomeški aferi z domnevnim umetnim podaljševanjem čakalnih vrst ugotavljal predsednik vlade Robert Golob. Obljube zdaj niti teoretično ne bodo mogli izpolniti.
3. Kako verjetno je, da bi v Sloveniji škodljive prakse pri popoldanskem delu onemogočili po drugi poti?
Ta možnost je glede na dosedanje izkušnje zanemarljivo majhna. V javnih zdravstvenih zavodih, ki so v tem primeru v vlogi delodajalcev, imajo seveda že danes možnost, da bi pri popoldanskem prehajanju zaposlenih naredili več reda. A se direktorji s tem spustijo v nesoglasja, ki so jim na ravni posameznega zavoda težko kos. Da se to zelo verjetno ne bo zgodilo, je mogoče sklepati tudi iz zamud pri uveljavljanju letošnjih zakonskih sprememb. Kot smo že poročali, so v zdravstvenem resorju krepko prekoračili roke za določitev enotne metodologije za merjenje obremenitev zaposlenih v zdravstvu. Omenjena sprememba bi lahko pripomogla k preprečevanju zdrsov, ki so lahko tesno povezani s prehajanjem med javnim in zasebnim. Za premišljeno uveljavljanje preostanka zakonskih sprememb na ministrstvu za zdravje, ki ga vodi Valentina Prevolnik Rupel, na tej točki praktično nimajo več časa. Nasledniki se bodo zelo verjetno izognili tudi zalogaju, pri katerem je z odločitvijo ustavnega sodišča spodrsnilo aktualnim oblastem.
4. Kaj sledi?
Državni zbor bo moral protiustavnost v tem primeru odpraviti v enem letu. Do takrat bo treba uporabljati ureditev, ki je veljala pred sprejetjem novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Pri popoldanskem delu se stvari tako vračajo k statusu quo, ki marsikomu povsem ustreza. V zdravstvenih zavodih imajo sicer možnost presoje, ali je soglasje za popoldansko delo zaposlenega drugje v konkretnem primeru utemeljeno, v kar pa se doslej niso spuščali prav poglobljeno. Tudi nadzor nad tem, ali dodatno delo res poteka v časovnih okvirih, ki jih predvideva soglasje, je bil doslej pičel.
5. Ali lahko pade še katera točka letos sprejetih sprememb?
Že pred sprejemom so se zagovorniki in nasprotniki nove zakonodaje zavedali, da bo imelo ustavno sodišče zadnjo besedo. To je še posebej veljalo pri zahtevi po nepridobitnosti, ki koncesionarje zavezuje pri opravljanju javne službe. O zakonu o zdravstveni dejavnosti se je ustavno sodišče pri tem vprašanju že izrekalo. Del zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je omejeval razporejanje presežkov za gospodarske družbe in zasebne zdravnike, je razveljavilo, tako je ravnalo tudi v primeru zasebnih lekarn. Kljub temu pa končne podobe zdravstvene zakonodaje ni mogoče napovedovati vnaprej. Pri podeljevanju koncesij za določen čas je ustavno sodišče pred časom na primer ocenilo, da zakonska novela ni v neskladju z ustavo. Tokratna odločitev napoveduje predvsem, da ne bo ob množici različnih pogledov in interesov v javnem zdravstvu nič samoumevno. x