V iskanju resnice o tem, kaj natančno se je zgodilo, da je pred dvema letoma na Savi Dolinki med organiziranim treningom kajakaštva življenje izgubil 14-letni Urban Prevc, dečkovi bližnji ostajajo v veliki temi in čakajo na zaključke preiskave na kranjskem okrožnem sodišču.
Da smrt mladega športnika Urbana ni bila »nepredvidljiva nesreča«, meni strokovnjakinja za strateški in krizni menedžment dr. Damjana Pondelek. »Urban je bil registriran mlad športnik, čigar starši so kajak-kanu klubu zaupali. Dobili pa so smrt otroka in dve leti tišine,« meni strokovnjakinja.
Poudarila je, da tišina ni zaščita športa, ampak njegova izdaja in izguba zaupanja v celoten sistem: »Vsi so odpovedali, klub, zveza, olimpijski komite. Pravijo, da nimajo podlage za ukrepanje, zato naj jim prišepnem dve super podlagi: odgovornost in integriteta. Drugače pa bi tudi podlaga, imenovana zdrava pamet, morala zadoščati, da po takšni katastrofi nemudoma in natančno pogledamo, kaj se je zgodilo in kako lahko s sistemskimi ukrepi okrepimo varnost za mlade v športu.«
Družina pokojnega Urbana, je poudarila Damjana Pondelek, »si zasluži spoštovanje, transparenten odnos, obenem pa bo počasi treba dati karte na mizo in staršem mladih športnikov povedati, kako varni so mladi v športu, kaj smo za to naredili in zakaj česa nismo«.
Strokovnjakinja je poudarila, da se zaupanje v šport gradi z odgovornimi dejanji, ne s tišino: »Varnost pa je osnova in tukaj ni prostora za sprenevedanje. Morali se bomo pogovoriti o odgovornem upravljanju tveganj v športu, o odgovornosti do mladih športnikov in njihovih staršev ter spoštljivem odnosu do prizadetih.«
Kršitev pravice do življenja
Predsednica Društva za preprečevanje nasilja v športu in nasilja v družini P.E.N.D Slovenija Barbara Pia Hrovat meni, da si molka športnih organizacij ob smrti otroka ni mogoče interpretirati, da pa je več kot očitno, da se »namesto jasne pravne regulacije področja zagotavljanja varnega športnega okolja na sistemski ravni s pravilniki in protokoli le maši pravne praznine in želi v javnosti ustvarjati vtis, da je narejeno vse potrebno in da nihče za nič ni odgovoren«.
»Vendar se na temelju nekega pravilnika, sprejetega v nasprotju z zakoni in ustavo ter (vedno pozabljenim) konvencijskim pravom, vseeno nihče ne more razbremeniti odgovornosti, ki jo nosi, ko mu je otrok zaupan v času treninga. Tudi če se vsi zavijejo v molk,« je prepričana Hrovatova. Dejala je, da trenutno veljavni zakoni obravnavajo že nastalo posledico, športno okolje pa ostaja enako nevarno, ker država ni poskrbela za vzpostavitev standardov odgovornosti subjektov, ki organizirajo treninge, za življenje in zdravje športnikov, to pa je, je poudarila pravnica, kršitev pravice do življenja.
»Ne gre za spremembo ali dopolnitev zakonodaje. Gre za vzpostavitev sistema standardov ravnanja športnih delavcev, ki jih je mogoče nadzirati, in jasno določene odgovornosti, kadar standardi niso vzpostavljeni ali upoštevani in zato pride do poškodbe, smrti ali zlorabe športnika. To so pravni temelji, ki bi morali biti vzpostavljeni in jih bodo morali športni klubi, nacionalne panožne zveze in olimpijski komite dosledno upoštevati,« opozarja Barbara Pia Hrovat.
V kazenskem postopku,
a še naprej trener
Barbara Pia Hrovat je spomnila, da zdaj športni delavci, ki so obravnavani v predkazenskem ali kazenskem postopku, še vedno lahko opravljajo svoje delo, saj 47. člen zakona o športu določa le posledice pravnomočne obsodbe na nepogojno kazen zapora, ki je daljša od šestih mesecev, in to le v primeru obsodbe zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.
To dejansko pomeni, je razložila Hrovatova, da lahko trener, ki mu je izrečena pogojna obsodba zaradi storitve kaznivega dejanja z elementi nasilja (razen v primeru pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost), svoje delo opravlja še naprej. »Kazenski in obligacijski zakonik ne zagotavljata varnega športnega okolja, zasebni pravni projekti pisanja protokolov pa nimajo zavezujočega učinka, ne glede na to, kdo jih financira, kdo jih piše, kje so objavljeni in koliko denarja je za to namenjenega,« je pojasnila pravna strokovnjakinja.
Dodala je, da dolžnosti športnih delavcev niso jasne, zato zaupanje v času treninga ali tekmovanja v brutalnem bistvu pomeni vnaprejšnji pristanek na možnost, da bo športnik izgubil življenje, bo spolno zlorabljen ali bo postal invalid, ker se ukvarja s športom.
»Ni jasnih civilnopravnih mehanizmov. Stvar odločitve društva je, ali se spregledajo standardi za varne prevoze. Enako velja za ničelno toleranco do alkohola. Ni obvezne prisotnosti odraslih, ki jim to odgovornost nalaga zakon, ne le lastna integriteta. Ni konkretnih sankcij za spolne predatorje. Sistem ni luknjast – sistem skoraj ne obstaja. In dokler je tako, govorimo o športu brez varnostne mreže. Kljub smrtim več slovenskih športnikov, ker v času treninga ni bilo poskrbljeno za njihovo varnost,« je opozorila Barbara Pia Hrovat.
Preračunljive aktivnosti kluba?
V Kajak kanu klubu Ljubljana (KKKLJ) in na Kajakaški zvezi Slovenije (KZS) so ugotavljanje odgovornosti za smrt otroka, kot smo poročali v četrtek, prepustili zgolj organom pregona. Po besedah Urbanove mame Polone Franko se jim ni zdelo potrebno, da bi tudi sami ugotovili, ali so trenerji 30. aprila pred dvema letoma strokovno pravilno izvedli trening, kaj vse se je dogajalo na njem in bi o tem poročali staršem.
Poudarila je, da od pogovora s kriminalistko, ki ji je razkrila imena odgovornih trenerjev, ki so bili z njo in možem po dogodku celo v stiku, vse aktivnosti kluba razume kot preračunljive: »Trenerji niso bili z otroki na reki med treningom in niso bili ob Urbanu, ko jih je potreboval. Niso poklicali na pomoč in pospremili 14-letnega otroka v bolnišnico. Po policijski preiskavi niso v javnosti nikoli spremenili izjave, da je šlo za tragično nesrečo. Ta bi se zgodila, če bi se Urban ob dogodku poškodoval, trener pa bi mu takoj v vodi skušal pomagati, ga reševati … Pa ni bilo tako! Urban je umrl zaradi malomarno izvedenega treninga licenciranih trenerjev.«
Urbanova mama zatrjuje, da njen namen ni razdiralen odnos do športa ali trenerjev, saj da obstajajo tudi dobre prakse in odgovorni trenerji. »Vse naše aktivnosti so usmerjene le v to, da se uredi in izvaja varnost za mlade športnike v vseh športnih disciplinah,« se nadeja Polona Franko.