Naš sogovornik, eden izmed tistih, ki so se zapletli v pregovorno zapleten slovenski birokratski stroj, je državljan Evropske unije (njegovo ime in nacionalnost hranimo v uredništvu). Že več tednov si na Upravni enoti Ljubljana prizadeva urediti status rezidenta, a se vse bolj zapleta v neskončne birokratske postopke. »Nazadnje so mi rekli, da rojstni list mojih otrok nekako ni sprejemljiv. Čeprav je to isti rojstni list, na podlagi katerega je bil izdan njihov uradni potni list,« se čudi. Vse skupaj pa je še toliko bolj bizarno, ker uslužbenke na oddelku za tujce na Upravni enoti Ljubljana z njim ne govorijo v angleščini. »Prvih nekaj krajših in preprostih interakcij je sicer potekalo v angleščini, ko so se začele stvari zapletati, pa ne več. Nazadnje so tri različne uslužbenke vztrajale, da je uradni jezik slovenščina in da lahko naši pogovori potekajo le v slovenščini,« razlaga sogovornik. Na srečo ga je na upravni enoti spremljal prijatelj, ki je prevzel vlogo (neuradnega) prevajalca. »Slovenija je prekrasna država, ampak uslužbenci in vsi postopki na upravni enoti so smešno zapleteni in neprijazni. Trenutno me ovirajo tudi pri opravljanju mojega dela in pri tem, da bi si uredil življenje v Sloveniji,« je razložil.
»Zaželeno, ni pa pogoj«
Lovro Lončar, načelnik Upravne enote Ljubljana, je potrdil preprosti kmečki logiki težko razumljivo dejstvo: znanje tujih jezikov je pri zaposlenih na oddelku za tujce zaželeno, »ne predstavlja pa pogoja za zasedbo delovnega mesta«. Tako določa tudi njihov interni akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. »Znanje angleškega jezika ni pogoj za zasedbo delovnega mesta, kljub temu pa se uradniki oddelka za tujce vedno poskušajo sporazumevati s strankami, ki ne znajo uradnega slovenskega jezika. Pripominjam, da je uradni jezik slovenščina in zato se tudi upravni postopek, skladno z zakonom o splošnem upravnem postopku, vodi v slovenskem jeziku,« je dodal Lončar.
Podobno kot se je znašel naš sogovornik, se, kot kaže, znajdejo tudi preostali tujci, ki poskušajo urediti papirologijo na upravni enoti. Četudi imajo pravico spremljati postopek s pomočjo tolmača, uradna oseba pa jih je dolžna o tem podučiti in tudi imenovati tolmača – kadar koli, tudi ob nedeljah in praznikih –, v praksi večina tujcev obišče oddelek za tujce skupaj z nekom, ki govori slovensko, dodaja Lončar.
Preprosta kmečka logika ni logika slovenskih zakonov
Da je uradni jezik v Sloveniji pač slovenščina in v tem jeziku – pa četudi na oddelku za tujce – se vodijo postopki, za zaposlitev na uradniškem delovnem mestu pa je pač pogoj (zgolj) znanje slovenščine, pravijo tudi na ministrstvu za javno upravo, pod katero spadajo upravne enote. Ustava in zakon o upravnem postopku določata, da je slovenščina uradni jezik (v upravnih enotah občin, kjer živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, pa tudi italijanščina ali madžarščina), v katerem se vodijo postopki.
Slednje, da so upravni postopki – od vlog, pisanja odločb, sklepov do zapisnikov, uradnih zaznamkov – vodeni v slovenščini, je razumljivo, toda uslužbenci na oddelku za tujce bi po preprosti kmečki logiki morali kar najbolj pomagati strankam, tujcem, seveda tudi tako, da jim svetujejo pot skozi zapletene birokratske postopke v na našem območju najbolj uporabljanem tujem jeziku. Na ministrstvu so na naša vprašanja odgovorili tako, kot se v naši državi vodijo postopki – strogo tehnično in zapleteno birokratsko, z navajanjem zakonskih določb. Na vprašanje, kako komentirajo neznanje najosnovnejšega tujega jezika oziroma ali je to primerno tudi za uradnike na oddelku za tujce, niso odgovorili.
