Slovensko morje je majhno, vendar je njegovo dno daleč od praznega prostora. Pod gladino se skrivajo morski travniki, skalnati grebeni, školjke, spužve, alge in koralne združbe, ki so življenjski prostor številnih vrst. Prav zato lahko rekreativno sidranje, ki se posameznemu lastniku plovila zdi skoraj zanemarljiv poseg, na ravni ekosistema pomeni precej večji problem.
Sidro se ob zasidranju zareže v dno
»Čeprav se sidranje zdi kot majhen poseg, lahko na občutljivih morskih habitatih povzroči precejšnjo škodo,« je pred dnevi za STA opozorila veterinarka in strokovna vodja Akvarija Piran Manja Rogelja. Da je problem v poletnih mesecih še posebno izrazit, opažajo tudi potapljači in naravovarstveniki. Direktorica zavoda YouSea Irena Fonda je za Dnevnik opozorila, da z gladine pogosto sploh ni mogoče videti, kaj se dogaja pod plovilom. Organizmi, ki so pritrjeni na morsko dno, pred sidrom ne morejo pobegniti, prav tako ne pred verigo, ki se zaradi vetra in valovanja premika po dnu.
»Sidro se ob zasidranju zareže v dno, še večjo površino pa lahko poškoduje veriga, ki se zaradi premikanja plovila z vetrom in valovi vleče po dnu. Pri tem lahko izpuli morsko travo, poškoduje njene podzemne dele, odlomi ali poškoduje pritrjene organizme, kot so korale, spužve, školjke, kot so leščurji, ter premeša in dviguje sediment,« je povedala Fondova.
Posebno ranljivi so morski travniki, kamniti grebeni in biogene formacije, ki nastajajo počasi in imajo pomembno vlogo pri ohranjanju morske biodiverzitete. Mednje sodi tudi sredozemska kamena korala oziroma jadranska kamena korala (Cladocora caespitosa), ki lahko z združevanjem kolonij oblikuje obsežne biokonstrukcije. Posamezna kolonija je lahko stara več desetletij, zato lahko škoda, ki jo povzroči sidro ali veriga, pomeni izgubo dolgoletne rasti. »Morsko dno ni prazen prostor, kamor odvržemo sidro, ampak zelo živ in ponekod izjemno občutljiv ekosistem,« poudarja Fondova.
Največ plovil pri Belih skalah, zaščitena območja imajo strožji režim
Slovenska zakonodaja sicer ne določa preproste formule, po kateri bi bilo sidranje povsod dovoljeno oziroma prepovedano na določeni oddaljenosti od obale. Pomorski zakonik določa predvsem odmike pri plovbi. Ladje morajo pluti najmanj 300 metrov od obale, čolni, ki glisirajo, 250 metrov, druga plovila pa praviloma 200 metrov od obale. Na območjih označenih kopališč morajo plovila pluti in sidrati najmanj 50 metrov od njihovega zunanjega roba.
Na posameznih zavarovanih območjih veljajo strožja pravila. Na območju naravnega spomenika Rt Madona pred Piranom sta prepovedana plovba na motorni pogon in sidranje, v osrednjem delu Naravnega rezervata Strunjan sta prepovedana plovba s plovili na motorni pogon in sidranje, v Krajinskem parku Debeli rtič pa je sidranje praviloma prepovedano na celotnem zavarovanem območju, z določenimi izjemami.
Kljub temu naravovarstveni nadzorniki zaznavajo kršitve. V Krajinskem parku Debeli rtič, kjer je obalni pas zelo plitev, je problem še posebno očiten. Ko eno plovilo pride na območje in spusti sidro, se mu pogosto pridružijo še druga. Pred postavitvijo priveznih boj so v zaščitenem Zalivu svetega Jerneja našteli tudi do 50 čolnov hkrati. Boje so zato pomemben del prizadevanj za zmanjšanje pritiska na morsko dno, saj plovilom omogočajo postanek brez spuščanja sider.
Po podatkih uprave za pomorstvo je največ sidranih plovil na območju Belih skal pri Izoli. Pristaniški kapitan Aleš Rotar pravi, da nadzor nad spoštovanjem pravil poteka predvsem s patruljami na morju. »Kršitev v zvezi s sidranjem je izredno malo. Nadzor poteka v obliki patrulje na morju. Večinoma se izdajo opozorila na mestu prekrška, v redkih primerih izdamo plačilni nalog,« pravi Rotar. Po njegovih besedah v zadnjih letih niso zaznali kršitev v Mesečevem zalivu, kjer je sidranje prepovedano, prav tako v Krajinskem parku Debeli rtič ne opažajo večjih kršitev. Tam je po njegovih besedah največkrat težava napačna ocena voditelja čolna o oddaljenosti od obale.
Fondova pa opozarja, da vprašanja ni mogoče skrčiti zgolj na statistiko prekrškov. Tudi sidranje, ki je z vidika pomorskih predpisov dovoljeno, lahko namreč poškoduje habitat. »Težava je, da so najlepši deli morja pogosto najlepši prav zato, ker so tam ohranjeni bogati in občutljivi morski habitati. Pomembno je govoriti o tem, zakaj je takšno dno vredno varovati,« pravi Fondova.
Med varovanjem narave in varnostjo na morju
Pri iskanju rešitev se tako odpira vprašanje, kako zmanjšati pritisk na občutljivo morsko dno, ne da bi s tem ogrozili varnost plovbe. Uprava za pomorstvo za zdaj ne načrtuje sprememb obstoječe ureditve sidranja. Rotar opozarja, da bi lahko popoln umik manjših plovil od obale prinesel tudi nova tveganja. »Popoln umik manjših plovil od obale predstavlja potencialno varnostno grožnjo za tovorni ladijski promet, predvsem pa ogrožanje varnosti človeškega življenja na morju,« pravi.
Mala plovila se po njegovih besedah težko sidrajo na globinah 15 ali 20 metrov, na odprtem morju pa so valovi in veter praviloma močnejši. Zato je obalni pas za marsikatero plovilo tudi varnostno primernejši prostor. »Ljudje so od nekdaj uporabljali morje v različne namene, že tisočletja tudi za sidranje. Navadno pa se sidra prav ob obalnem pasu, kjer je varnost za plovilo in posadko večja,« pravi Rotar.
Ob tem opozarja tudi na nevarnost, da bi s postopnim zapiranjem posameznih območij uporabnikom zmanjšali dostop do morja brez ustreznih alternativ. Fondova se s potrebo po varnosti strinja, vendar meni, da rešitev ni v tem, da se izbira med varnostjo in varovanjem narave. Po njenem mnenju je mogoče oba cilja povezati z boljšim upravljanjem prostora.
Prav zato v Zavodu YouSea v okviru projekta RISTANC iščejo možnosti za sistemske rešitve, med katerimi so tudi ustrezno umeščena organizirana sidrišča in ekološke privezne boje. Podoben pristop že uporabljajo drugod ob Jadranu. Kot primer omenja zaliv Panzano pri Monfalconu, kjer so v okviru čezmejnega projekta SASPAS postavili polje ekoloških priveznih boj, namenjeno zmanjšanju pritiska sidranja na morske travnike. Podoben model poznajo na hrvaških Kornatih, kjer so v več zalivih vzpostavili sistem ekoloških privezov. Na Lastovu privezne boje prav tako uporabljajo kot orodje za preprečevanje nenadzorovanega sidranja.
»Cilj ne more biti, da ljudi preprosto odženemo z morja. Ljudem je treba omogočiti, da se ustavijo in uživajo v najlepših delih obale, vendar na način, ki ne pomeni, da mora vsako plovilo vsakič znova vreči sidro v morsko dno,« pravi Fondova. Po njenem mnenju je zato najbolj smiselna kombinacija jasno določenih območij, kjer sidranje ni dovoljeno, in mreže ustrezno umeščenih ekoloških priveznih boj.
Boje kot alternativa, a odgovornost ostaja tudi na morjeplovcih
Uprava za pomorstvo možnosti postavitve priveznih boj ne zavrača. Rotar pravi, da je z možnostjo seznanjen in da bi uprava v primeru prejete vloge takšno rešitev strokovno preučila. »Če bomo prejeli vlogo za postavitev takih boj, bo uprava za pomorstvo zadevo strokovno preučila, od investitorja zahtevala predložitev vseh predpisanih dokumentov, študij in certifikatov o skladnosti takih boj, načrt vzdrževanja boj in drugo ter po potrebi izdala potrebne dokumente in soglasja za postavitev takih boj,« pojasnjuje.
Za zdaj torej ni videti, da bi bila pred nami velika sprememba režima sidranja. Uprava poudarja varnost plovbe, naravovarstveniki pa opozarjajo, da lahko seštevek majhnih posegov na občutljivem morskem dnu pusti velike posledice.
Pri tem ne gre samo za vprašanje, koliko prekrškov je bilo izrečenih. Če sidro poškoduje organizem, ki raste desetletja, je škoda lahko bistveno daljša od trajanja samega prekrška. Prav zato Fondova zagovarja sistem, v katerem bi bila pravila jasna, nadzor učinkovit, uporabnikom morja pa bi bile ponujene konkretne alternative. »Poškodbe morskih travnikov, koralnih in drugih biogenih formacij se namreč obnavljajo izredno počasi, nekatere pa so v časovnem okviru našega življenja praktično nepopravljive,« opozarja.
Pomemben del odgovornosti pa ostaja tudi pri vsakem posameznem uporabniku morja. Pri pravilnem sidranju je priporočljivo poiskati neporaslo dno, če je to mogoče, sidro spustiti šele, ko se plovilo ustavi, in uporabiti dovolj verige oziroma vrvi. Pri dvigovanju sidra je treba plovilo najprej postaviti nad sidro in ga šele nato dvigovati. Kajti morsko dno, ki ga z gladine skoraj ne vidimo, ni neobčutljiva površina. In prav tam, kjer človek vidi le prostor za sidro, se lahko pod njim začne življenjski prostor, ki je nastajal desetletja.