»Napadi so se vrstili, napadov je bilo veliko. A naša iniciativa se ne opredeljuje politično. Želimo si zgolj, da nam država zagotovi možnost pridobivati (izobrazbo) po načinu, ki je za nas najbolj efektiven.« Tako je sredi februarja letos za Radio Slovenija pripovedoval Lars Zakrajšek, dijak Gimnazije Bežigrad, eden od organizatorjev pobude Zahtevamo šolo za vrnitev dijakov v šolske klopi. Protestnemu enodnevnemu bojkotu pouka na daljavo se je pridružilo 40.000 mladih iz vse Slovenije. V tistih dneh so dijaški protesti potekali tudi na ulicah, že kmalu zatem pa so začeli mladi protestniki, mnogi še mladoletni, na dom prejemati policijske kazni in vabila na sodišče.
Profesorji Gimnazije Bežigrad so dolgo premišljevali in se pogovarjali o dogajanju v državi. Najprej se je oblast lotila protestnikov, potem novinarjev, pa staršev in dijakov, ki so zahtevali vrnitev v šolo. Profesorji so se odločili, da napišejo javno pismo. »Najprej smo se pogovarjali na štiri oči, po hodnikih. Potem smo na eni od konferenc ugotovili, da negativna družbena klima vpliva tudi na naše šolsko delo,« je v skupnem pogovoru za Dnevnik nastanek pisma pojasnila profesorica matematike Bojana Dvoržak. S kolegi poudarja, da njihov vzgib ni bil politično obarvan, ampak da so izhajali iz tradicije humanizma in razsvetljenskih idealov, ki so podstat kakovostnega izobraževanja. »Šola je vpeta v družbeno okolje. Učitelji lahko spodbujamo razvoj kompetenc oziroma potenciala dijakov zgolj v okolju, v katerem so odnosi zdravi in kjer se upošteva pomen različnih družbenih segmentov, ne pa da se jih postavlja na stranski tir.«
V pismu so učitelji med drugim zapisali: »Ne bi smeli ostati tiho, ko se tepta človekovo dostojanstvo, z ljudmi pa se ravna kot z neuko rajo, ki si ne zasluži drugega kot grožnje in poniževanje. V družbi primanjkuje demokratičnega dialoga, razraščata se nestrpnost in izključevanje vsakega, ki misli drugače kot tisti, ki imajo v rokah vzvode oblasti.« Štiriinpetdeset podpisnikov je kolegice in kolege iz drugih izobraževalnih institucij nagovorilo, naj se oglasijo tudi sami in »postanejo to, kar bi morali biti učitelji že ves čas: kritični glas družbe«. Pisanje je obkrožilo Slovenijo, podprli so ga bivši dijaki in množica učiteljev z drugih šol. Objavili smo ga tudi v Dnevniku in branost na naši spletni strani je bila rekordna.
Učiteljsko poslanstvo
»V zadnjem letu me preveva veliko občutkov, od jeze do žalosti,« je svoje osebno doživljanje opisala profesorica fizike Alenka Krejan. »Prepričana sem, da je spodobna komunikacija osnova našega sobivanja. Tako učimo tudi dijake. Že vse leto pa opazujem, kako oblast kaznuje ljudi, ki želijo zgolj javno izraziti svoje mnenje. To se mi zdi grozno. Povsem neznosno pa je kaznovanje dijakov. Nujno smo jim morali sporočiti, da imajo prav. Drugače bi bilo vse naše delo zaman.«
Profesorica angleščine Maja Petričić Štritof pravi, da mlade ves čas učijo presegati družbene delitve. »Moja osebna želja je, da bi bilo pismo sprejeto kot popolnoma apolitično. Je zgolj vabilo k ponotranjenemu razmisleku o naši vlogi v razredu. Učitelji kot intelektualci se zavedamo, da je polarizacija za vzpostavitev normalne družbene komunikacije absolutno preozka prizma.«
»Prosvetljenstvo je treba na novo postaviti za temelje, če želimo živeti v strpni, odprti družbi. Le taka družba lahko napreduje. Zdaj se možnosti za napredek zapirajo. S takšnimi odnosi otroke obsojamo na nazadnjaštvo in zaprtost. Tako ne bodo mogli doseči tega, kar želimo – da bi bili boljši kot mi,« opozarja tudi profesor filozofije na Gimnaziji Bežigrad, legendarni kantavtor Jani Kovačič.
Retradicionalizacijo in nazadovanje družbe v kriznem obdobju opažajo strokovnjaki na mnogih področjih, od družinskih terapevtov, ki jih skrbi ponovno vznikanje moške dominacije, do naravoslovnih znanstvenikov, ki težje prodrejo z znanstvenimi argumenti. »Kot učitelji se za katedrom nenehno sprašujemo, kako naslavljati nekatere zelo čudne poglede, ki se pojavljajo v družbi,« ugotavlja fizik Peter Gabrovec. »Včasih kar zamrznemo in imamo občutek, da se s takšno silo nima smisla bosti. A kljub vsemu moramo vzpostaviti dialog in nasprotovati avtoritarnim težnjam, ki se posmehujejo drugačnemu mnenju.«
Oblast vrniti demosu
Profesor filozofije Marko Štempihar je ob tem spomnil, da tradicija angažiranja gimnazijskih učiteljev v javnosti sega že v pretekla leta, ko so se dogajali podobni družbeni pretresi. Učitelji bežigrajske gimnazije so se z javnim pismom prvič oglasili že leta 2012. »Že takrat, v času stavkovnih gibanj v šolstvu in javnem sektorju, je na naši šoli potekala razprava o družbenih razmerah. Ugotavljali smo, da moramo, če hočemo doseči premike na bolje, nasloviti teme na širšem področju, ne le na tistem, ki se neposredno dotika našega dela. Položaji v družbi se spreminjajo, vladajoči imajo vedno več moči, ljudstvo, demos, pa vedno manj. O tem je treba spregovoriti!«
Profesorji Gimnazije Bežigrad zato napovedujejo povezovanje z drugimi šolami, da bi vzpostavili prostore za javno rabo uma in oblikovali mrežo za demokratično kulturo. »S povezovanjem lahko nastane sila, ki pritisne na vzvode moči. To je drugo ime za demokracijo,« pravi Štempihar.
