Na ministrstvu za notranje zadeve in policiji so proučili možne odzive na pojavljanje nacističnih simbolov v Sloveniji. Ugotavljajo, da je tovrstno odklonsko ravnanje redko in da trenutno v zvezi z javnim razkazovanjem teh (in tudi domobranskih) simbolov ne vidijo razlogov za zaostritev zakonodaje. »Za konkretno opredelitev pa bi potrebovali poglobljeno oceno stanja oziroma študijo, ki bi poleg kaznovalnega vidika zajela tudi različne druge vidike, kot sta družbeni in socialni,« so priznali. Takšne študije po dostopnih podatkih doslej ni v Sloveniji naredil še nihče.
Partizani in Nemci
V javnosti se nacistični simboli pojavljajo na grafitih, v sporočilih na socialnih omrežjih, pa tudi na katerem od shodov. Tam je bilo v minulih dveh letih, odkar so desni politični pol vznemirili migranti, mogoče poleg neonacistične ikonografije (predrugačenih nacističnih simbolov) najti domobranske zastave in plakate. Na »zgodovinskih« proslavah se pojavljajo tudi domobranske uniforme.
Debata o partizanih in Nemcih oziroma domobrancih ima še vedno dve nerazrešeni dimenziji: zgodovinsko, ki se osredotoča na vprašanje, kdo je kaj zakrivil; ter pravno, ki se sprašuje, kje so meje svobode govora oziroma svobode izražanja (s simboli).
Skupni odziv ministrstva in policije je svež prispevek k tej debati. Nastal je pred mesecem dni, ko je bila na spletni strani predlagam.vladi.si objavljena državljanska pobuda za »prepoved nacističnih simbolov«. »V Sloveniji smo priča nošenju simbolov in gesel fašizma in nacizma ter uniform, ki so jih nosili zapriseženi sodelavci nacistov,« je sporočil anonimni predlagatelj. »Zanimivo dejstvo pri tem je, da sta nacizem in fašizem v državah, od koder izvirata, to je predvsem v Nemčiji in Italiji, z zakonom prepovedana,« je dodal. V Sloveniji takšne izrecne prepovedi ni. V Nemčiji pa so obujanju nacizma posvečeni kar štirje odstavki v kazenskem zakoniku.
Tožilstvo se loteva težkih tem
Policija bi lahko pojavljanje nacističnih simbolov obravnavala kot prekršek, če bi jih posameznik uporabljal na javnem prostoru, pri tem pa bi se druga oseba ali skupina počutila vznemirjena ali razburjena, so pojasnili na MNZ. Popolna prepoved nošenja simbolov je po njihovem mnenju »bolj vprašanje stališča oziroma odnosa družbe do nesprejemljivosti ideologij, ki se spogledujejo z nacizmom«. »Nošenje nacističnih simbolov po sedaj veljavni kazenski zakonodaji (...) ne izpolnjuje vseh znakov kaznivega dejanja 'javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti',« so sklenili.
Kazenski pravniki, s katerimi smo govorili, neformalno opozarjajo, da kazensko pravo ne more urejati tistega, kar mora družba najprej urediti z debato. Kazensko pravo namreč ne ureja morale. Res pa je, da je prepoznavanje kaznivosti odvisno od interpretacije. Letos je denimo novi generalni državni tožilec Drago Šketa odredil strokovni nadzor v znanem primeru zanikanja holokavsta. Tožilstvo je namreč sprva ovadbo zavrglo.
»Razumem zakonsko podlago in sprejemam odziv policije ter MNZ, ki pač interpretirata veljavno zakonodajo. Državni zbor in vlada pa naj presodita, ali obstaja potreba po spremembah in zaostritvah zakonodaje,« pravi profesor sociologije z ljubljanske filozofske fakultete dr. Damjan Mandelc. »V relevantnih evropskih študijah ugotavljajo razraščanje skrajnih ideologij v zadnjem obdobju in Slovenija v tem pogledu ni izjema. Morali bi premisliti o izobraževalnih projektih, odločnejših stališčih in izjavah politikov, pa tudi o zaostritvi zakonodaje,« je odločen.
Mandelc se zaveda, da bi lahko takšna sprememba naletela na kritiko tistega dela političnega in civilnodružbenega prostora, ki nacizem in fašizem enači s komunizmom in se zavzema tudi za prepoved komunističnih simbolov. »Prav je, da v demokratični diskusiji naslovimo vprašanje komunističnega nasilja in zločinov, da obsodimo nasilje stalinizma in totalitarizme v Vzhodni Evropi in na našem prostoru ter da pokopljemo žrtve povojnih pobojev. Ne smemo pa zaobiti zgodovinskih dejstev ter enačiti agresorjev in žrtev, napadalcev in branilcev,« pravi Mandelc.
