Petinpetdesetletni župan že vse od rojstva živi na Logu pri Brezovici. Odraščal je na kmetiji, obdan z naravo. Prepričan je, da ga je ta kraj močno zaznamoval, saj mu je v otroštvu ponudil neslutene možnosti za adrenalinsko zabavo, ki je v mestu ne moreš najti. »Indijanci, kavbojci, lok in puščice, izdelovanje bunkerjev v gozdu, pa še kaj. Vse to smo s prijatelji dobro izkoristili in se spotoma marsičesa naučili,« je dodal. Hitro so odkrili tudi poslovne priložnosti, saj na Barju raste polno zelišč. Že pri sedmih letih so med počitnicami z nabiranjem močvirskega oslada zaslužili dve, tri takratne plače njegovega očeta. »Po 12 ur na dan, tudi v najhujši vročini, smo ga otroci nabirali po njivah, pa tudi polže, gobe, borovnice. To smo sušili in prodajali Italijanom, ki so s kombiji prihajali po robo kar v naš gasilski dom. Delal sem tudi na eni od prvih plantaž ameriških borovnic. Ob treh zjutraj sem vstajal in s petardami preganjal škorce, da niso uničili pridelka,« pripoveduje Stanovnik.
Z zaslužkom si je kupil kakšen priboljšek. »Tudi športno opremo, saj mi je starši niso mogli,« pristavi in doda, da ga je pomembnih veščin in življenjskih vrednot naučil šest let starejši brat. »Že takrat smo otroci vedeli, kaj je pošteno in kaj ni, ter spoznali, da ni nerešljivih izzivov in da tudi bližnjic v življenju ni.«
Motorji družinska tradicija
Najprej je začel intenzivno trenirati atletiko, ker »je bila najcenejši šport. Kakšnega smučanja si moja družina ni mogla privoščiti. Bil sem na dveh treningih z vrhniškim klubom, a smo doma ugotovili, da naš proračun tega ne bo zdržal. Ko sem se pripravljal na kakšen kros, sem tekel do šole na Vrhniki, sedem kilometrov, sošolci pa so mi nesli torbo. Ponosen sem, da sem pri ljubljanski Olimpiji treniral skupaj z Rokom Čeferinom, ki je danes ustavni sodnik, ob Alenki Bikar, Brigiti Bukovec in drugih. Šport nas je naučil reda, discipline, vztrajnosti in naravnega pristopa do življenja.«
Bolj kot po atletskih podvigih, ki so se nadaljevali s kolesarstvom, je Miran Stanovnik znan po motokrosu, zlasti po adrenalinski dakarski preizkušnji. Od kod strast do motorjev? »Iz družine. Moj oče je imel motor, kasneje tudi brat, že kot otroci pa smo radi predelovali mopede, da so bili močnejši. Šele pri 18 letih sem zbral dovolj denarja, da sem lahko začel trenirati motokros. Delal sem vse mogoče,« pove.
Te skrbi njegov devetletni sin nima. »Že od četrtega leta poleg plezanja in karateja trenira tudi motokros. Priznam, da nisem najbolj vesel, ko gre na trening, in šele zdaj razumem skrb svojih staršev. Mama je večkrat jokala. Ne le zaradi motorja, tudi takrat, ko sem se ob osamosvojitveni vojni v uniformi teritorialne obrambe z orožjem odpravil na barikade pri Vrhniki.« Kasneje je desetletje in pol preživel v Slovenski vojski, najprej v vojaški policiji, nato kot poveljnik športne čete.
Ne politiki, da kraju
Od vojaške službe se je poslovil, ko je prvič kandidiral za župana. Že njegov stari oče in oče sta bila aktivno vpeta v družbeno življenje kraja. »Oba sta pustila pečat pri takratni izgradnji infrastrukture, oče je bil dejaven tudi pri gasilcih. Morda sem prav zato čutil dolžnost, da sokrajanom ponudim svoje znanje in izkušnje ter prispevam svoj delež k še bolj prijetnemu in urejenemu lokalnemu okolju,« pojasni župan.
Miran Stanovnik zase pravi, da je tradicionalist. Za družino se je odločil razmeroma pozno. »Neodgovorno bi bilo prej, ko sem še dirkal. Nihče ni mogel zagotoviti, da se bom vrnil živ in zdrav.« Ženo je na Log pripeljal iz Ljubljane, a se je »odlično znašla na kmetih. Zdaj obdeluje celo vrt,« jo pohvali. Njuna zveza se je pred devetimi leti okrepila s sinom Martinom, mali Jakob pa bo jeseni dopolnil tri leta. Družina župana ohranja mladostnega, ga polni z energijo in podpira pri delu. »Če bi me včasih kdo vprašal, ali bi šel v politiko, bi ga gladko zavrnil, ker pa so me vprašali, ali sem pripravljen narediti kaj dobrega za našo občino in njene prebivalce, sem privolil. Ne bi bilo prav, če bi le kritiziral in se ne bi izpostavil,« zaključi Miran Stanovnik v skladu s svojo filozofijo. »Tudi ko ne bom več župan, želim po vasi hoditi z dvignjeno glavo.«
