Ker je sprejela tudi njihovo kulturo, so jo poimenovali hči puščave. Že leta zasleduje in preučuje življenje Josipine Urbančič, ki velja za prvo slovensko pesnico, pisateljico, skladateljico in pravljičarko. Ustvarjala je pod psevdonimom Turnograjska, saj je bil njen dom grad Turn pri Preddvoru. Njeno življenje jo je silno prevzelo, še zlasti več kot tisoč ljubezenskih pisem, ki sta si jih izmenjala z zaročencem, tedanjim politikom, slovenskim domoljubom Lovrom Tomanom.
Pred osmimi leti se je Miri Delavec Touhami tako porodila ideja, da bi sporočilnost in srčnost, ki jo je Josipina ubesedila svojemu Lovru, prenesla tudi na otroke in mladostnike. Nastal je natečaj Najboljše ljubezensko pismo, v katerem vsako leto sodeluje od dvesto do tristo osnovnošolcev in dijakov, ki na temo različnih vrst ljubezni napišejo pismo.
»Pisma Josipine Turnograjske in Lovra Tomana so bila napisana v slovenskem jeziku. On je študiral na Dunaju, ona je živela na gradu Turn in med letoma 1850 do 1853 sta si izmenjala več kot 1100 ljubezenskih pisem, ki jih hranijo v NUK. Analizirala sem jih v času študija in doktorske disertacije, leta 2011 pa sem ustanovila tudi društvo, prek katerega skušam ohranjati zgodovinski spomin na to izjemno žensko, ki je začela ustvarjati pri sedemnajstih letih in končala s smrtjo, ko je bila stara rosnih 21 let,« začne pripovedovati.
Dodaja, da je kot učiteljica slovenščine prepričana, da je pisanje tudi v 21. stoletju še vedno lahko navdih za mnoge mlade. »Ko sem začela natečaj, so bili nekateri skeptični glede tega, da bi mladi pisali ljubezenska pisma. A sem poskusila in odziv je bil presenetljivo dober. Sprva je bila tematika samo ljubezen, potem pa smo določali posamezne podteme. Ko je bila obletnica samostojnosti Slovenije, so otroci pisali ljubezensko pismo Sloveniji, lani samemu sebi, letos pa materinščini. Pri tem natečaju imajo pomembno vlogo tudi mentorji in mentorice v šolah, za kar smo jim zelo hvaležni.«
Pred dvema letoma so natečaj razširili še na zamejske otroke, sodelujejo tudi otroci slovenskih izseljencev v Nemčiji, kjer Delavčeva poučuje. »Skušamo vključiti čim več mladih. V sebi nosijo toliko sporočil in misli, da se lahko od njih veliko naučimo,« je prepričana in pristavi, da si želijo pridobiti sponzorja, ki bi jim omogočil, da bi najboljša ljubezenska pisma izdali tudi v knjiži obliki.
Simbolika je enaka
Seveda je težko primerjati ljubezenska pisma, ki so si jih pisali nekoč, s tistimi, ki jih mladi pišejo danes. »Jezik je živ organizem, ki se s časom spreminja, a simbolika ostaja enaka. Tako kot pred 160 leti si mladi tudi danes želijo ljubezni in pozornosti. Srčika ostaja ista – hrepenenje, želja po biti ljubljen in ljubiti. V jedru se to ni spremenilo, način, kako si izražamo ljubezen, pa se je. Mladi danes veliko lažje napišejo zelo neposredno ljubezensko sporočilo po telefonu. Včasih tega ni bilo. Že to, da sta se Josipina Turnograjska in Lovro Toman peljala skupaj v kočiji na Bled, ko še nista bila poročena, je bilo za tiste čase nekaj nesprejemljivega,« o spremembah spregovori sogovornica, ki na vprašanje, kdaj je sama napisala kakšno ljubezensko pismo, odgovori, da pisma ljubezni piše na svojih poteh, saj je ogromno zdoma. Včasih tudi po šestnajst ur na poti, saj so razdalje, ki jih prepotuje, velike. Ima posebno knjigo pisem svojemu sinu. Ogromno jih je napisala tudi svojemu možu, ko je bil še v puščavi.
Mira Delavec Touhami živi med Nemčijo, Slovenijo in Afriko. »V Nemčiji delam kot napotena učiteljica slovenščine prek ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in zavoda za šolstvo. Učitelji se trudimo biti vez med domovino in kraji, kjer bivajo slovenski izseljenci. To, da poučujemo otroke in odrasle, je resnično bogastvo, saj se ne učijo le jezika, ampak tudi naše kulturne dediščine. V krajih, kjer gostujemo, pravijo, da je neverjetno in pohvalno, koliko Slovenija naredi za to, da se ohranja vez z matično domovino. Zunaj Slovenije namreč živi po grobih ocenah pol milijona Slovencev, številni se tudi vračajo. Šele tedaj, ko enkrat živiš zunaj svoje dežele, se zaveš, kako lepa in edinstvena je,« je navdušena.
Puščava jo je prevzela
Izredno jo bogati tudi njena vez z Afriko, zlasti z območjem Sahare, kjer ima del druge družine – po moževi strani. Poročila se je pred osmimi leti, njen mož je Tuareg. In kako sta se spoznala? »Na začetku sem šla v Afriko kot turistka, saj me je ta del sveta povsem prevzel. Zlasti puščava je prostor, kjer človek najde novo vez s samim seboj. Na prvi pogled se zdi, da ni nikjer ničesar, a je veliko več kot samo pesek in praznina. Takrat sem spoznala tudi žalostne in tragične zgodbe, ki jih pušča življenje nomadov. Odrinjeni so od globalnega sveta, hkrati pa vanj prisiljeni z vdiranjem korporacij, preseljevanja. Mnogi so na robu preživetja, pa ne po lastni krivdi. V puščavi je ogromno rudnih dobrin, po katerih hlepijo drugi s svojimi interesi. Prebivalci si želijo v zameno dobiti vsaj šolo, zdravstveni sistem, hrano. Ko sem videla, da sistem humanitarne pomoči ne deluje, kot bi moral, sem se odločila, da bom pomagala po svojih močeh. Tja sem potem nosila zdravila, oblačila in obutev za otroke. Pogosto smo pakete do nomadov dostavljali s kamelami. Na eni takšnih poti sem spoznala svojega moža,« pripoveduje sogovornica.
V okviru Kulturnega društva Josipine Turnograjske zbirajo tudi donacije. Hvaležni so za zbrana oblačila, ki jih ljudje odstopijo in jih pošljejo po pošti v Afriko. Revščina je velika, saj njihovi prihodki znašajo od 40 do 50 evrov na mesec, medtem ko je na primer za kilogram banan treba odšteti štiri evre. Tako si privoščijo le tisto, kar je najnujnejše za preživetje.
Bogastvo je v človeku samem in ne okoli njega
Tuaregi so Miro Delavec zaradi ljubezni do puščave poimenovali kar hči puščave. »Puščava te lahko povsem prevzame, kot je mene, lahko pa jo zasovražiš zaradi njene krutosti in neizprosnosti. Ta svet me je osvojil, ker si sam sredi tišine. Ni elektrike, ni telefona, ničesar. Ko zvečer ob ognju sediš s skupino Tuaregov, slišiš le šumenje vetra. Zaveš se, kako si kot človek v tej veličini narave majhen in kako smo mi ob vsej tehnologiji ob enem samem mrku elektrike povsem nemočni. Svoj um, svojo dušo smo zapolnili s stvarmi, ki jih navidezno potrebujemo, pa so popoln balast.
Zanimivo je, da v puščavi nisem srečala človeka, ki bi tarnal, kako težko je življenje. Pri nas je pogosto ravno obratno. Tuaregi pravijo, da je vse bogastvo, ki ga ima človek, v njem samem in ne okrog njega. V puščavi je pozimi mraz, a ni centralnega ogrevanja. Po vodo morajo hoditi 15 kilometrov daleč. Premalokrat smo hvaležni za stvari, ki jih imamo,« razmišlja in dodaja, da, kar človek pogreša v eni kulturi, najde v drugi in obratno, saj se kulture med seboj dopolnjujejo.
Sedaj z družino živi med Slovenijo in Nemčijo. Izredno je počaščena in hvaležna, da se je lahko izobrazila v Sloveniji in ji s poučevanjem jezika to sedaj tudi vrača.
Prepričana je, da lažje živiš, če sprejmeš svojo realnost. »Moj mož pravi, da se prevečkrat obremenjujemo z načrtovanjem prihodnosti, namesto da bi se bolj osredotočili na sedanjost in živeli z ljudmi, povezani v prijateljskem duhu v danem trenutku,« razmišlja o načinu našega življenja.
Kmalu tretji doktorat
Sama zase v smehu pravi, da ji že priimek določa, da je deloholik. Delavec. »Ne poznam počitka. Delo me navdihuje in osrečuje.«
Tako ji je uspelo, da je naredila že dva doktorata in prihodnje leto bo, kot načrtuje, končala še tretjega. Najprej je na filozofski fakulteti v Ljubljani končala študij slovenistike in zgodovine. Nato je doktorirala na temo Josipine Turnograjske in njene vloge v slovenski literaturi, kasneje pa vpisala še študij prava in zagovarjala strokovni magisterij. Tri leta kasneje je na evropski pravni fakulteti v Novi Gorici končala doktorat s prava. Ukvarjala se je s temo konzularnih in diplomatskih odnosov skozi literarna dela.
»Zdaj počasi končujem tretji doktorat, v katerem se ukvarjam s Tuaregi in pravico narodov do samoodločbe. Mednarodno javnost želim seznaniti s tem, da se o tem začne znanstveno razpravljati. Primer Tuaregov je v evropskem prostoru slabo poznan, zlasti s pravnega vidika. Upam, da bo delo doprineslo nove informacije, ki bodo služile nadaljnjim raziskavam. Poučevanje je moje življenje in delo v znanstvenih sferah me spodbuja, da svoje znanje nadgrajujem, saj bi rada s svojim delom in znanjem čim več doprinesla svoji domovini. V tem uživam in to me bogati. Moje delo je tisto, ki me prikazuje drugim. Vse, kar delam, delam zato, ker tako čutim. Pišem pravljice, zgodovinske knjige, drugo leto si želim izdati slikanico Rožmanova Lenčina, pravljico Jospine Turnograjske, da bodo lahko tudi naši otroci brali pravljico naše prve slovenske pravljičarke. Tega se zelo veselim.« Z možem pripravljata tudi zbirko tuareških pravljic in pripovedk. Te še nikoli niso bile zapisane in objavljene, zato jih skušata ohraniti za prihodnje rodove.
Prepričana je, da je vsaka kultura dediščina človeštva. Če ena izginja ali se spreminja, se izgubljajo dragocenosti našega planeta. Da lahko razumemo sebe v sedanjosti, je pomembno, da razumemo dejanja preteklosti in ne ponavljamo enakih napak. »Žal se iz nekaterih nismo naučili veliko. Osebno izhajam iz tega, da bi lahko imela še pet doktoratov, a ne glede na to, kaj imam na papirju, je najpomembnejše to, kakšna sem kot človek do sočloveka. Trudim se po svojih močeh,« še zaključuje zanimiva sogovornica.
