Križevniško cerkev so podržavili 31. decembra 1949. Križniški red je kot denacionalizacijski upravičenec zahtevek za njeno vrnitev v naravi oddal 13. novembra 1992. Ministrstvo za kulturo je v tem času izdalo štiri odločbe, s katerimi mu je cerkev vrnilo v last in posest, z eno pa mu je prisodilo odškodnino. Vse odločbe so padle; štiri na sodiščih, peto, zadnjo, izdano 19. aprila lani, je odpravilo ministrstvo za kulturo in tako negiralo samo sebe. Križniški red je v tej zadevi zastopalo že pet odvetnikov, od katerih so trije pokojni. V sredo so na pokopališču pri Veliki Nedelji v občini Ormož pokopali tudi priorja Janka Štamparja. Boj za križevniško cerkev je bil njegov življenjski projekt, saj je bila to matična hiša križnikov.
Moteči cerkveni zvonovi, vrata in luči
»Pozivamo vse deležnike, tudi bodočo sestavo ministrstva za kulturo, da razmislijo o uporabi vseh morebitnih izrednih pravnih sredstev, ki jih je mogoče uporabiti v zvezi z očitno napačno odločitvijo ministra za kulturo.« S tem pozivom se je Festival Ljubljana kot upravljalec Križank 11. maja lani v izjavi za Dnevnik odzval na odločbo ministrstva za kulturo, s katero je to slab mesec prej, 19. aprila, križevniško cerkev že četrtič vrnilo v last in posest križniškemu redu. »Festival Ljubljana je v denacionalizacijskem postopku vseskozi zatrjeval, in to tudi podkrepil s strokovnimi ekspertizami, da bo vrnitev križevniške cerkve denacionalizacijskemu upravičencu v naravi okrnila prostorsko kompleksnost Križank kot enega najbolj prepoznavnih kulturnih središč pri nas in v centralni Evropi nasploh,« je svoje nestrinjanje takrat za Dnevnik utemeljil Festival Ljubljana.
Skupaj z lastnico Križank, mestno občino Ljubljana, je Festival zoper odločbo ministrstva za kulturo najprej vložil tožbo v upravnem sporu. Tožnika sta nato julija 2022 na ministrstvo za kulturo podala še pobudo, naj odpravi svojo odločbo o vrnitvi cerkve v last in posest križnikom. Utemeljila sta jo s tem, da bi oglašanje cerkvenih zvonov in svetloba v notranjosti križevniške cerkve motila festivalsko dejavnost, vstopanje v cerkev pa naj bi bilo moteče za dogodke v Preddverju in Letnem gledališču. Vhod v križevniško cerkev je namreč mogoč le prek prostorov, ki jih uporablja Festival Ljubljana, skozi glavni vhod s ceste pa le, če kdo vrata odpahne od znotraj. Z zunanje strani namreč nimajo kljuke, direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek pa trdi, da kljuke na vrata ni mogoče namestiti, ker so spomeniško zaščitena.
V tridesetih letih Križank še niso utegnili spoznati
Vse naštete očitke je ministrstvo za kulturo že večkrat preučilo in jih tudi preverilo na kraju samem, nazadnje 24. junija 2021, ko mu je ogled naložilo upravno sodišče. V zadnji odločbi, s katero je 19. aprila lani cerkev vrnilo križnikom, je ministrstvo med drugim zapisalo, da svetloba iz cerkve in zvoki morebitne maše ne bi motili redke občasne dejavnosti Festivala na Peklenskem dvorišču ali v Viteški dvorani. Nadalje je menilo, da bi lahko v primeru, če na spomeniško zaščitena glavna vrata z zunanje strani ne bi bilo mogoče namestiti kljuke, uredili rezervni vhod v severnem kotu cerkve. Tamkajšnja vrata prav tako nimajo kljuke, imajo pa nastavek zanjo, saj je nekoč kljuka bila, torej bi jo lahko znova namestili.
Le nekaj mesecev kasneje si je ministrstvo premislilo. Svojo odločbo je na poziv Festivala Ljubljana in ljubljanske občine odpravilo samo, ne da bi počakalo na sklep upravnega sodišča, ki je odločalo o tožbi zoper njo. Tako pod odločbo o vrnitvi cerkve v naravi kot pod odločbo o odpravi te odločbe je podpisana ista oseba – pravnik Matjaž Modic, ki je na ministrstvu za kulturo že vrsto let pristojen za reševanje denacionalizacijskih zahtevkov. S tem je prišel v nasprotje s samim seboj. Aprila lani je namreč zapisal, da ni ovir za vračilo cerkve v naravi, nekaj mesecev kasneje pa je lastno odločbo odpravil z navedbo, da je (po več kot tridesetih letih odločanja) nepopolno in nepravilno ugotovil dejansko stanje.
Je naključje, da je nova odločba prišla po ministrski menjavi? Pod odločbo o vrnitvi cerkve v last in posest križniškemu redu je namreč poleg Modica podpisan minister Vasko Simoniti, pod odločbo o odpravi te odločbe pa je ob Modičevem tudi avtogram Simonitijeve naslednice Aste Vrečko.
