Da bo v vladi pravosodni resor pripadel prav Demokratom, je postalo jasno dokaj kmalu ob nastajanju nove koalicije, že pred volitvami pa so bili z Logarjevo stranko povezani nekateri znani pravniki, denimo Matej Avbelj in Senko Pličanič. Če se prvi vztrajno izmika političnim funkcijam, pa je bilo po volitvah mogoče slišati, da Pličanič ne bi imel prav nič proti, če bi ponovno prevzel vodenje pravosodnega ministrstva. Toda nazadnje je kandidat za to funkcijo, ki je za Demokrate izjemno pomembna, obveljal Zupančič. Čeprav je to pomenilo, da so Demokrati, ki so že med volilno kampanjo ogromno stavili na ustanovitev Skoka (nekakšne nove različice že obstoječega specializiranega državnega tožilstva), pravosodno ministrstvo zaupali človeku, ki nima nikakršnih izkušenj s kazenskim pravom.
Vse poti vodijo k Logarju
Zupančič, ki je skoraj 14 let živel v Franciji in tam končal osnovno in srednjo šolo ter iz prava diplomiral na Sorboni (tam je končal tudi podiplomski študij s področja mednarodnega prava, vendar mu magisterija v Sloveniji ne priznajo), je svojo kariero gradil na slovenskem zunanjem ministrstvu. Začel je v sektorju za mednarodno pravo in sodeloval v različnih ekipah, ki so bile zadolžene za priprave na pridružitev Slovenije Evropski uniji, ko se je Slovenija pridružila EU, pa je služboval tudi na slovenskem stalnem predstavništvu v EU. Po vrnitvi v Slovenijo je na zunanjem ministrstvu vodil sektor za mednarodno pravo, dokler se ni kot veleposlanik odpravil v Bukarešto. Ko je mandat v Romuniji sklenil, je v Ljubljani opravljal naloge vršilca dolžnosti generalnega direktorja za mednarodno pravo, v tretji Janševi vladi pa je postal vodja kabineta tedanjega zunanjega ministra Anžeta Logarja.
V tistem času je bil tudi eden od zaposlenih, ki so po prenehanju enajstletne zamrznitve izplačil za redno delovno uspešnost za javne uslužbence prejeli maksimalno oceno za delovno uspešnost. Tedaj je v Mladiki zavrelo, saj naj bi pri ocenjevanju veleposlanikov in drugih zaposlenih na ministrstvu v veliki meri pretehtala osebna oziroma »partijska« bližina vodstvu zunanjega ministrstva. Več naših sogovornikov je tedaj izpostavilo prav Zupančiča in uradnega govorca ministrstva Aleksandra Geržino, ki sta oba prejela najvišjo možno oceno.
V času, ko se je tretja Janševa vlada poslavljala, prevladujoče nezadovoljstvo javnosti pa je nakazovalo očitno spremembo oblasti, je tedanja koalicija pohitela s postopki imenovanj novih veleposlanikov. Veleposlaniški mesti sta se takrat našli za oba državna sekretarja zunanjega ministrstva, pa tudi za Zupančiča, ki se je potegoval za veleposlaniško mesto v Köbenhavnu. Opozicija je takrat pozivala predsednika republike Boruta Pahorja, naj z imenovanji počaka do bližajočih se volitev, saj so bili prav vsi, ki so se znašli na seznamu, blizu SDS ali NSi. Postopek se je kljub opozorilom začel, Pahor pa je Zupančiča po volitvah imenoval za veleposlanika na Danskem, ki je akreditiran tudi za druge severnoevropske države.
Podobna je bila tudi pot nekdanjega državnega sekretarja pri Anžetu Logarju Gašperja Dovžana, ki je šel za veleposlanika v Zagreb, zdaj pa se je kot državni sekretar na pravosodnem ministrstvu priključil Zupančiču. Tudi on izkušenj s kazenskim pravom nima, čeprav je na ministrstvu zadolžen prav za kaznovalno pravo in izvrševanje kazenskih sankcij.
Novi kadrovik tožilstva
Prav zaradi sestave vrha pravosodnega ministrstva je imel minister Zupančič še težje delo pri pojasnjevanju, kdo je pravzaprav avtor zdaj že sprejetega zakona o Skoku, ki so ga vsi pravosodni deležniki enotno zavračali kot neprimernega in s katerim se je koaliciji izjemno mudilo. Zakon o Skoku je številne amandmaje potreboval že samo zato, da so z njimi popravili napake in nesmisle, za glavnega kadrovika v tožilstvu pa je postavil prav pravosodnega ministra.
Čeprav z očali, obrtniško dvignjenimi na vrh glave, in izleti na teren – takoj na začetku mandata je na svojem facebook profilu objavil posnetek z ogleda razpadajoče stavbe na Litijski iz istoimenske afere, nad to piarovsko idejo pa je bil tako navdušen, da se je tja vrnil še enkrat prav za napoved Skoka – deluje izjemno operativno, so v pravosodju prisotni dvomi o njegovih kompetencah za reševanje najkompleksnejših izzivov s področja sodstva, tožilstva in drugih področij, ki sodijo pod pravosodni resor.
Minister Zupančič je po odmevni izločitvi dokazov na sojenju zaradi mafijskega umora Satka Zovka pričakovano napovedal razmislek o temeljiti prenovi zakona o kazenskem postopku in nekaterih izjemno zahtevnih in kompleksnih vprašanjih, ki so v preteklosti že bila na mizi: ukinitev sodne preiskave, tehtanje med različnimi ustavnimi pravicami ob odločanju o (ne)izločitvi dokazov … Toda prav način, kako je pod ministrom Zupančičem nastajal predlog zakona o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala, ignoriranje strokovnih pomislekov, nepremišljenost, hitenje ne vzbujajo pretiranega zaupanja, saj je pri zakonu o kazenskem postopku na kocki še bistveno več.