Arhitekt, ki ima pod okriljem biroja Sadar+Vuga za sabo vodenje že nekaj velikih projektov tako doma kot v tujini, med njimi projekta Športne dvorane Stožice, Športne dvorane Portoval, Centra za kontrolo zračnega prometa na Brniku ter stavbe SOAG in Športne dvorane v Gentu, je poudaril, kako pomembna je pri tem komunikacija. »V projekte je vključenih več deležnikov, od naročnika, gradbincev, nadzornikov do projektantov, ki prihajamo iz različnih svetov, na gradbišču pa se moramo sporazumeti in razumeti. Kar pri tem projektu dobro deluje, saj smo razvili operativno komunikacijo, ki vodi do ustreznih rešitev,« je dejal. Ter še izpostavil, da je prostor železnice specifičen, z mnogimi pravili. Ob teh omejitvah in potrebah sodobnosti sta avtorja projekta, studio Sadar+Vuga in podjetje Elea iC, zasnovala železniško postajo, ki bo »udobna, sodobna, atraktivna in bo kot taka privabila kar največ uporabnikov železniškega javnega prometa«.
Nekaj ljubljanskih peronov se delno že uporablja in so že dokončani ter imajo ekstenzivno ozelenjene nadstrešnice. Te s svojo gobasto obliko predstavljajo ambientalno kontinuiteto, saj so pri zasnovi povzemali obstoječe oblike teh elementov. Podhod, ki center povezuje z Bežigradom, bo širši, z več oziroma toliko naravne svetlobe, kot je mogoče, in z dobro kolesarsko povezavo. Nad njim pa nastaja velik nadhod, avtorji mu pravijo postajna dvorana, sogovornik pa ga opiše tudi kot naseljen most, kjer se prepletata arhitektura in konstrukcija. Kako raste nad mestom, je od blizu in daleč mogoče spremljati že nekaj mesecev.
Urbani vstop v mesto
»Nadhod železniške postaje omogoča več načinov uporabe. Po eni strani je optimiziran za hitro prehajanje, med drugim bodo med peroni in do postaje ter širše med centrom mesta in Bežigradom nameščeni tekoči trakovi. Poleg tega bodo v postajni dvorani lesene klopi, kjer bo mogoče posedeti in opazovati železniški vrvež, prav tako bo ne le dvignjena dvorana z razgledom na mesto, temveč kar cela železniška postaja prinesla novo doživetje Ljubljane in prispevala k dinamičnemu mestnemu utripu,« je pripovedoval arhitekt. Razložil je še, da je bil njihov cilj oblikovati železniško postajo, ki bo kot vhodna točka v Ljubljano ustvarila unikaten vtis. Pri snovanju projekta so imeli v mislih nekaj referenc. Recimo veličastno pariško postajo Gare du Nord, kjer je v stavbi iz 19. stoletja ogromna dvorana s prekrasno jekleno konstrukcijo in svetlobnimi elementi. Ali pa glavno newyorško železniško postajo z grandiozno stropno poslikavo in tudi baselsko postajo, ki ima prav tako kot ljubljanska staro poslopje, prehod nad tiri pa so podobno nadgradili z zgibano streho.
Ljubljanski železniški nadhod, ki meri 9000 kvadratnih metrov, bo prav tako imel origami streho. Ta ob straneh dopušča vstop svetlobe v notranjost, pod njo pa bodo lamele, ki bodo direktno svetlobo razpršile, je pojasnil arhitekt in dejal, da bo imela svetloba v novem objektu pomembno vlogo. Prav tako je na celotnem območju postaje pozornost posvečena zasnovi zelenih površin. A ko sogovornik našteva zglede postajnih dvoran, takoj za tem izpostavi pomembno temo arhitekture, in sicer njeno kontekstualizacijo. »Ne gre za to, da bi od drugod nekaj prinesli v Ljubljano, temveč nasprotno: izhajamo iz specifike prostora, kar je izhodišče projekta. Torej, da je prostor unikaten, kot je unikatno mesto, v katerem stoji, in da si ga zapomniš.«
Konteksti arhitekture
Dobra arhitektura je torej tista, ki je specifična, je jasen Čebulj. Globalizacija v arhitekturi ni uspešna, temveč je treba upoštevati lokalni kontekst. Ta je večplasten, tako na kulturni, družbeni, ekonomski, zgodovinski kot na uporabniški ravni. Arhitektura, ki je »vmesnik med človekom in naravnim ter grajenim okoljem, pa mora vse te specifike prepoznati in se nanje odzivati«. Za kar je po Čebuljevih besedah pomembna tudi iskrenost v analizi prostora. »Pri projektu ne gre za to, da si vnaprej zamisliš rešitve, ampak za to, da spremljaš, kaj ljudje v prostoru že sedaj počnejo, kako nanj deluje vreme, kakšne so poti v njem, kakšna je osvetljenost in drugo. Da torej poleg naravnih danosti, ki so najširši kontekst, zajameš še vse druge, že prej omenjene ravni.«
Po analizi pride na vrsto opredelitev cilja. Ta je »v našem biroju v ustvarjanju prostorov kot generatorjev življenja, ki omogočajo tudi nenačrtovano«, je poudaril arhitekt, ki v zadnjem času zavzeto raziskuje tudi možnosti tridimenzionalnega tiskanja kot orodja za trajnostno in sodobno presnovo materiala, pridobljenega iz (pre)velikih družinskih hiš, ki so pri nas marsikatere prazne, polprazne in neuporabne. »Po oceni je teh hiš 300.000 in če takšno hišo zrušiš, pridobiš gradbeni material, ki ga na lokaciji zmelješ ter na podlagi tridimenzionalnega tiskanja presnoviš,« je sogovornik na kratko predstavil nove gradbene možnosti, ki seveda odpirajo še mnoga vprašanja. A kljub temu se kažejo kot ena od možnosti optimizacije grajenega slovenskega okolja.
Slovita srečanja
Za Čebulja, ki se je podiplomsko izobraževal na inštitutu Berlage v Rotterdamu, so bila v preteklosti osebno in profesionalno pomembna srečanja z dvema velikima svetovnima imenoma: brazilskim arhitektom Oscarjem Niemeyerjem in nizozemskim arhitektom Remom Koolhaasom; oba sta prejemnika Pritzkerjeve nagrade, ki velja za Nobelovo nagrado v arhitekturi. Srečanje z Niemeyerjem v njegovem brazilskem biroju, pred dvajsetimi leti, ko je bil ta star 98 let, je sogovornik opisal kot filmsko doživetje, medtem ko je bil takrat, ko je spoznal Koolhaasa, mlad arhitekt sprva zelo zadržan, a ko se je pogovor s slovitim ustvarjalcem takoj usmeril v vsebino in odprto izmenjavo mnenj, je to zanj postala pomembna izkušnja. » V ospredju ni bila avtoriteta, temveč le vsebina.«
Sicer pa arhitekt tudi ilustrira. »Ilustriranje je zame protiutež gradbišču, kjer je veliko odgovornosti, napora in izzivov. Ilustriranje za mlajšo populacijo mi omogoča premislek o življenju na bolj sproščen, svež in humoren način.«
