Ekumenizem mediji običajno obravnavajo z naklonjenostjo. Če želijo stoletni nasprotniki preseči sovražnosti in zbližati stališča, je to pač lahko samo dobro. Težava nastane, ko se vrhovi krščanskih cerkva povežejo tako, da vzpostavijo skupno fronto proti nekristjanom – ta hip so to muslimani – ali neverujočim oziroma »agresivnemu sekularizmu«.
Takšen vtis je pustila ekumenska izjava, ki so jo v Ljubljani v senci Putinovega obiska podpisali trije visoki kleriki. Kot da jim je roko vodila moč, ne pa evangelijska solidarnost do vseh trpečih.
Na Kubi več modrosti
»Zunanji minister« ruske pravoslavne cerkve, metropolit Volokolamski Ilarion, zagrebško-ljubljanski metropolit Porfirije Perič in ljubljanski nadškof metropolit Stane Zore so v izjavi poudarili, da so bile rdeča nit pogovorov »nekatere teme«, o katerih sta na zgodovinskem srečanju februarja letos na Kubi govorila patriarh Kiril in papež Frančišek. A primerjava obeh izjav pokaže, da sta Frančišek in Kiril skupne poudarke uravnovesila s precej več modrosti in strpnosti.
Patriarh in papež sta zbližala stališča do vseh pomembnejših vprašanj, ki so pravoslavce in katolike razdvajala od razkola v začetku drugega tisočletja. Zavzela sta se za spravo z grkokatoliki, obsodila prozelitizem, poudarila skupno duhovno izročilo. Opredelila sta se do migracij, nasilja in nepravično razporejenega svetovnega bogastva. Z izjavo sta tlakovala pot skupnega evangelijskega delovanja v dobro vseh ljudi, ki jih prizadevata nasilje in revščina oziroma »nepravični sistem mednarodnih odnosov«.
Natančno tega poudarka – postavljanja človeka pred veroizpoved in neposredne evropske interese – na ljubljanskem srečanju, ki je po nasmejanih obrazih slovenskih udeležencev minilo v kar najboljšem vzdušju, ni bilo. Grkokatolikov, ki živijo tudi v Sloveniji, ali muslimanov, na primer, niso omenili niti z besedico.
Platforma za »discipliniranje« pripadnikov LGBT?
Trije metropoliti so med 30 točkami v »kubanski« izjavi očitno izbrali le tiste, okoli katerih ni najmanjših zadržkov: skupne verske korenine, solidarnost s preganjanimi kristjani in skupno pojmovanje družine, utemeljene na skupnosti »enega moža in ene žene s ciljem izpolnitve Božjega načela o rojstvu in vzgoji potomcev«.
Zlasti zaradi slednjega ljubljanska izjava zveni zlovešče: kot platforma za skupno zatiranje pripadnikov LGBT. Če vemo, kaj se z istospolno usmerjenimi dogaja v Putinovem režimu, in če vemo, da je ruska pravoslavna cerkev najtesnejša zaveznica nekdanjega agenta KGB, ki oblast običajno pozabi spomniti, da še vedno ni našla krivcev za umore političnih nasprotnikov ali prekritičnih novinarjev, tega poudarka ni mogoče razumeti drugače kot tihi pristanek na nasilje nad »neubogljivimi«. Kot kaže, je sprava možna tudi z bivšimi komunisti – če so interesi pravi.
Frančišek in Kiril sta se ekumenizma lotila s precej več diplomatskega občutka. Ko sta se na mednarodno skupnost obrnila s prošnjo, naj ukrepa in prepreči izganjanje kristjanov z Bližnjega vzhoda, sta ob tem previdno dodala: »Ko povzdigujeva glas v obrambo preganjanih kristjanov, želiva izraziti najino sočutje tudi do trpljenja vernikov drugih verskih izročil, ki so prav tako žrtve državljanske vojne, kaosa in terorističnega nasilja«. Ošvrknila sta tudi (zahodno) brezbrižnost do milijonov migrantov in beguncev, »ki trkajo na vrata bogatih držav«.
Trije metropoliti so v delu izjave, ki se nanaša na begunce, omenili le preganjane kristjane. Kot da edini bežijo, kot da jih enaka usoda drugače verujočih ne zanima. Še več. V izjavi pozovejo k akciji za rešitev krščanstva na Bližnjem vzhodu. »Ali bo svet mirno gledal, kako bo krščanstvo povsem uničeno v pokrajinah, kjer se je začelo najprej širiti in kjer se je ohranilo skozi dva tisoč let?« zapišejo. Naj se »svet« torej poda na novo križarsko vojno ali kaj?
Manj širine, več akcije
Tudi v tej točki sta bila Kiril in Frančišek, ki jo je paradoksalno pomagal oblikovati prav metropolit Volokolamski Ilarion, veliko bolj uravnotežena. Ko sta izpostavila nevarnost nove svetovne vojne in mednarodno skupnost pozvala h koordiniranim akcijam za prenehanje terorizma, nista pozabila opozoriti, da morajo biti države pri tem odgovorne in modre.
Drobne, a povedne razlike je mogoče najti tudi pri poudarjanju, da mora Evropa ohraniti krščansko izročilo in tako ohraniti svojo dušo. Na to opozorijo tako patriarh in papež kot ljubljanska trojica. A Frančišek in Kiril v nasprotju s slednjo, ki tudi tu bojevito poudari, da evropskega razkristjanjevanja ni mogoče opazovati »križemrok«, vendarle dodata, da »naša civilizacija ostaja odprta za prispevek drugih religij«, in posvarita pred integracijo, ki ne bi spoštovala verske identitete.
V ljubljanskem odgovoru na aktualne ekumenske izzive je torej najti manj miselne in evangelijske širine kot v podlagi za srečanje. Kaj šele, da bi jo pri čemerkoli nadgradili. Sporočilo bi pravzaprav lahko strnili v poziv: okrepimo krščanske vrste, pojdimo v obrambno akcijo. Kot da ne bi vedeli, kolikokrat so bila taka sporočila v zgodovini napačno razumljena.
