Če bi Melindo Rebrek opisali zgolj kot eno ključnih ustvarjalk Ljubljanskega tedna mode, bi ji naredili krivico. Moda je namreč le eden od svetov, v katerih se dobro znajde. Njena poklicna pot se razteza od televizijske in filmske produkcije do oglaševanja, organizacije velikih dogodkov in podjetništva. Najbolj jo privlačijo projekti, pri katerih je treba nemogoče spremeniti v mogoče. Kratki roki, zahtevni naročniki in nepričakovani zapleti zanjo niso nujno razlog za slabo voljo, temveč pogosto prav tisto, zaradi česar ima svoje delo rada.
Od poljanske gimnazije do oskarjevskega filma
Njena izobraževalna pot je skoraj tako razgibana kot poklicna. Leta 1988 je končala jezikoslovno smer na Srednji šoli za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes Gimnazije Poljane, kjer se je učila angleščino, španščino in nemščino. Nato je znanje iskala na različnih fakultetah: najprej na pravni, zatem na filozofski fakulteti, kjer je študirala angleščino, ter na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer je izbrala novinarstvo. Med letoma 1998 in 2000 je obiskovala še turistično smer na blejski višji šoli za gostinstvo in turizem. Nobenega od teh študijev ni končala.
Svoje formalne izobrazbe ne olepšuje. Producentka je postala predvsem skozi delo in izkušnje, sama pa se hudomušno označuje za »pocestnega samouka« oziroma, kot bi rekla njena mama, »strassen potpourri«. Poleg treh jezikov iz srednješolskih klopi tekoče govori tudi madžarsko in še katerega, ki se je nanjo »prilepil« skozi življenje.
Njena kariera se je začela na poletnih istrskih terasah, kjer je vodila zabavne programe. Že leta 1989 je postala ena prvih organizatork izbora igralcev in nastopajočih za televizijske oglase v Sloveniji. Sledila so leta filmskih in televizijskih produkcij, od vodenja statistov in organizacije snemanj na terenu do dela direktorice filma, občasno tudi asistentke režije in tajnice režije.
Sodelovala je pri dveh mednarodno odmevnih filmih. Pri filmu Nikogaršnja zemlja (No Man's Land), ki je prejel oskarja za najboljši tujejezični film, je delala tudi kot tajnica režije. Kot direktorica filma je sodelovala tudi pri filmu Kruh in mleko, nagrajenem z beneškim levom prihodnosti. Med njenimi izkušnjami je tudi sodelovanje pri obeh slovenskih otvoritvenih dogodkih Evropske prestolnice kulture, v Mariboru in Novi Gorici. Obakrat je bila »vpoklicana« kot nekakšna interventna ekipa, tik pred zdajci. Kot del menedžmenta Siddharte je leta 2011 organizirala koncert skupine na stadionu Stožice, kjer se je obenem v živo snemala plošča VI, pa tudi dokumentarec in 3D-videospot.
Šefinja, ki ve, kaj hoče
Na prelomu tisočletja je filmsko produkcijo zamenjala za marketing. Leto in pol je bila vodja projektov v Agenciji 41, po rojstvu otroka leta 2002 pa se je zaradi zahtevnih odsotnosti, povezanih s filmskim delom, odločila za samostojno pot organizatorke dogodkov. Med letoma 2012 in 2015 je bila prva vodja slovenskega trga produkcijske hiše Paprika Latino, ob tem pa nadaljevala organizacijo dogodkov.
Danes je direktorica in producentka podjetja Pirana Productions, ki ga je leta 2016 ustanovila s partnerjem. Podjetje se ukvarja s produkcijo televizijskih oddaj, oglasov in dogodkov, med drugim tudi Skrivnih večerij. Hkrati je izvršna producentka LJFW in soustanoviteljica Zavoda LJFW.
V svetu velikih produkcij se je naučila, da dobra ideja sama po sebi ni dovolj. Potrebni so ljudje, ki jo znajo uresničiti, ustrezen proračun in nekdo, ki zna vse niti povezati v celoto. Producent mora razumeti številke, značaje in pričakovanja naročnikov, predvsem pa hitro sprejemati odločitve. Rebrekova priznava, da hitro razmišlja, hitro govori in še hitreje ukrepa. Potrpežljivost morda ni njena najmočnejša lastnost, zato pa zna tudi v zahtevnih razmerah ohraniti pregled nad celoto.
Nikoli se ni želela opredeljevati predvsem kot ženska v zahtevnem poklicu, temveč kot producentka, ki svoje delo obvlada. Prav tako je ne navdušujejo ljudje, ki zaradi prepoznavnosti pričakujejo posebno obravnavo. V poslu ji več kot zvezdniški status pomenita profesionalnost in spoštovanje.
Moda kot ustvarjalni in poslovni izziv
Ljubljanski teden mode je nastajal postopoma. Med letoma 2011 in 2014 je z ekipo pripravljala modne dogodke za naročnika, konec leta 2014 pa so se odločili za samostojno pot. Leta 2015 so registrirali zavod in blagovno znamko LJFW ter začeli razvijati dogodek v obliki, kot ga poznamo danes.
Projekt je prerasel okvire modnih revij in postal prostor srečevanja ustvarjalnosti, podjetništva ter razmisleka o prihodnosti modne industrije. Za njegovimi bleščečimi podobami pa je ogromno organizacijskega dela. Pri eni od izvedb so sodelavce nehali šteti nekje pri številki 160.
Zanimanje za modo jo spremlja že od mladosti. V osemdesetih letih, ko s ponudbo oblačil ni bila zadovoljna, je začela sama krojiti in šivati. Bila je v alternativnem obdobju, njena mama pa ni bila posebej navdušena nad vedno novimi črnimi oblačili. Še danes verjame, da slog ni odvisen od količine novih kosov v omari, temveč od tega, kako jih znamo nositi. Trendi so zanjo navdih, ne zapoved.
Med adrenalinom in istrskim mirom
Čeprav je vajena hitrega tempa, Melinda Rebrek dobro ve, da življenje ne more biti samo delo. Hitro ji postane dolgčas, zato potrebuje različne projekte, interesne dejavnosti in potovanja. Blizu so ji šport, smučanje, vodni športi, koncerti in raziskovanje novih krajev. Posebno jo privlači Azija, rada se vrača na Tajsko, v Malezijo in Indonezijo. Njene družinske korenine segajo med Madžare v Vojvodini, svojo željo po nenehnem potepanju pa rada hudomušno pripiše nomadskemu poreklu.
A ženska, ki je nekoč uživala v adrenalinu in zahtevnih produkcijah, zna ceniti tudi povsem drugačen svet. Obožuje opremljanje prostorov, mačke, lenarjenje in počasno, preprosto življenje v hiški v Istri. V velikih mestih rada zahaja na tržnice, bolšje trge in v knjigarne, kjer med modnimi revijami, knjigami o notranjem oblikovanju, potovanjih in pravljicami najde svoj mir.
Čeprav ne mara pretirano načrtovati zasebnega življenja, ima eno skoraj nedotakljivo rutino. Jutra. Takrat potrebuje mir in svojo »otroško« kavo z veliko mleka in sladkorja. Sledita prha in izbira oblačil, šele nato se lahko začne vsakodnevni rokenrol.
Po napornih projektih si rada privošči tudi masažo, še posebej tajsko, s toplimi zelišči in aromatičnimi olji. Takšni trenutki zanjo niso razkošje, temveč način, kako si povrniti energijo.
V Melindi Rebrek se tako prepletata dve na videz nasprotujoči si plati. Ena potrebuje izzive, ljudi, dogajanje in občutek, da ustvarja nekaj novega. Druga si želi miru, svobode in dni brez urnikov. Lahko je zahtevna šefinja in sproščena popotnica, lahko vodi veliko produkcijo in naslednji dan uživa v brezdelju ob morju.
