Med pripravo reportaže iz depojev Narodne in univerzitetne knjižnice (Nuk), ki jo boste lahko v Dnevniku brali v soboto, smo si ogledali tudi celoten arhiv našega časopisa. Vezani letniki razkrivajo, kako se je Dnevnik skozi desetletja spreminjal – od gostega črno-belega popoldnevnika do današnje tiskane in spletne izdaje.
V sklopu priprave reportaže iz depojev Nuka smo se lahko sprehodili med gradivom, ki ga javnost praviloma ne vidi. Depoji Nuka namreč niso zgolj velikansko skladišče knjig. Po sistemu obveznega izvoda se vanje steka slovenska založniška produkcija v najširšem pomenu besede: knjige, časopisi, revije, zemljevidi, notni zapisi, plakati, razglednice in drugo drobno tiskano gradivo, pa tudi zvočni in slikovni posnetki, DVD-ji ter elektronske publikacije. Skoraj vse, kar je v Sloveniji objavljeno in namenjeno javnosti, naj bi tukaj dobilo svoj arhivski izvod ter se ohranilo za prihodnje rodove. Letno prejmejo kar 30.000 enot gradiva.
Med kilometri tega gradiva je shranjena tudi celotna zgodovina časopisa Dnevnik in tednika Nedeljski dnevnik. Ne le nekaj izbranih številk ali posebej pomembnih naslovnic, temveč dolga vrsta vezanih letnikov, v katerih so zbrani vsi dnevi njegovega izhajanja. Hrbtni deli nekaterih zvezkov so že obledeli, papir v njih je porumenel, toda ko enega od njih odpreš, se preteklost pokaže presenetljivo neposredno.
V roke smo lahko prijeli tudi številko Ljubljanskega dnevnika z dne 1. septembra 1959. Prva stvar, ki pritegne pogled, ni novica, temveč podoba časopisa. Velik zeleni napis Dnevnik z manjšim Ljubljanski nad njim zaseda skoraj vso širino zgornjega dela strani. Z obeh strani ga stiskata oglasa. Pod glavo se začne gosta mreža ozkih stolpcev, med katerimi skoraj ni praznega prostora. Ena sama večja črno-bela fotografija, velike tiskane črke in veliko besedila.
Glavna novica dneva ne dopušča dvoma o tem, kdo je v središču javnega življenja: »Predsednik Tito obiskal beograjski sejem.« Nad njo je še prispevek o Titovi izjavi, ob strani pa so nanizane krajše novice o visokih gostih, Sovjetski zvezi in dogodkih iz sveta. Naslovnica odkrito kaže politični red svojega časa. Najpomembnejše mesto pripada državnemu voditelju, uradnim obiskom in mednarodni politiki, vsakdan pa je potisnjen na notranje strani.
Današnjega bralca preseneti predvsem količina besedila. Naslovnica še ni vstopna stran, ki bi s fotografijami, napovedniki in kratkimi poudarki usmerjala k člankom v notranjosti, temveč je časopis v malem. Članki se začnejo že na prvi strani in se po ozkih stolpcih nadaljujejo navzdol. Naslovi so dolgi, resni in povedni. Fotografija ni samostojna zgodba ali oblikovalski element, ampak predvsem dokaz, da se je dogodek res zgodil. Tudi oglasi, postavljeni tik ob glavo časopisa, niso ločeni v svoj svet, temveč živijo skupaj z novicami.
Časopis, ki je prišel popoldne
Ko je 2. julija 1951 izšla prva številka Ljubljanskega dnevnika, časopis še ni nagovarjal vse Slovenije. Nastal je iz tedenskega vestnika Osvobodilne fronte Gradimo in bil namenjen predvsem bralcem v Ljubljanski kotlini ter delu Gorenjske in Dolenjske. Izhajal je kot popoldnevnik oziroma opoldnevnik: bralci ga niso zjutraj našli v nabiralniku, ampak so ga kupili pozneje, ko se je dan že dobro začel.
Prav v tem je bila njegova prednost. Uredništvo je želelo novice objavljati hitreje od drugih časopisov in radia. V prvi številki so uredniki zapisali, da naj novi list prikazuje življenje ljudi, odpira »okno v svet« ter opozarja na napake in slabosti. Zapisali so tudi stavek, ki zveni kot zgodnje uredniško vodilo: »Resnica je naše najmočnejše orožje.«
Ljubljanski dnevnik je bil za svoj čas razmeroma živahen in komercialno naravnan časopis. Objavljal je več fotografij in bolj raznovrstne vsebine kakor številni njegovi sodobniki, občasno tudi strip, posebno pozornost pa je namenjal športu. Med državno politiko in poročili o delovnih uspehih so tako postopoma dobivali prostor mestni dogodki, kronika, kultura, zabava in zgodbe iz vsakdanjega življenja. V tej mešanici resnega in ljudskega je že mogoče prepoznati časopis, kakršnega poznamo danes.
Leta 1962 se je na glavi Ljubljanskega dnevnika prvič pojavil žig, ki je bralce opozarjal na novo nedeljsko izdajo. Rodil se je Nedeljski dnevnik, ki je postal eden najbolj branih slovenskih časopisov. Šest let pozneje, 1. aprila 1968, je iz imena izginila Ljubljana. Ljubljanski dnevnik je postal preprosto Dnevnik, njegova glava pa je bila takrat svetlo modra. Sprememba imena je povedala nekaj bistvenega: časopis ni želel več ostati le glasilo mesta in njegovega zaledja.
Vrsta sprememb
Podoba časopisa se je nato začela spreminjati vse hitreje. Leta 1970 je Dnevnik dobil format, ki ga v osnovi ohranja še danes. Na predvečer prvega maja istega leta je objavil tudi prvo barvno fotografijo – voščilnico za praznovanje v slovenskih gorah. Barva je bila tedaj dogodek sama po sebi, ne nekaj samoumevnega. Glava časopisa je medtem že postala rdeča.
Spreminjal se ni le videz, temveč tudi ritem časopisa. Čas izida se je iz popoldneva počasi pomikal proti jutru. Spomladi 1988 je Dnevnik prešel na nočno izdajo in začel zjutraj prihajati do bralcev po vsej Sloveniji. S tem je dokončno izginil svet popoldnevnika, ki je lahko v tisk ujel še del dopoldanskih dogodkov, vendar je bralca čakal šele po službi.
Tudi ime je še enkrat za kratek čas postalo znamenje političnih sprememb. Januarja 1990 se je časopis preimenoval v Neodvisni dnevnik. Decembra 1991 se je vrnilo staro ime Dnevnik, skupaj z zeleno piko na črki i in zeleno črto pod glavo. Januarja 1996 je izšla prva številka, natisnjena v barvah, dve leti pozneje pa je bilo mogoče Dnevnikove edicije brati tudi na internetu. Veliki grafični prenovi sta sledili še leta 2002 in 2012, ko se je na naslovnico vrnila rdeča glava iz sedemdesetih let.
V depoju Nuka je vsak dan vendarle znova sklenjen. Vsak novi izvod Dnevnika shranijo v posebno arhivsko škatlo in ga odnesejo v prostore, kjer se temperatura glede na vrsto gradiva giblje med 5 in 17 stopinjami Celzija. V nadzorovanih razmerah časopisu podaljšajo življenje še za približno sto let. Ko torej Dnevnik za večino bralcev naslednje jutro postane včerajšnji časopis, se njegovo drugo življenje v depoju Nuka šele začne – tam čaka, da bo nekoč prihodnjim rodovom povedal, kakšen je bil naš današnji dan.