Malo je v tem družinske tradicije, tudi njegov oče, ki ima 83 let, se je že leta 1960 močno angažiral, da so v njegovi rojstni vasi Sidol zgradili vodovod, Matej pa je pred dvema letoma poskrbel, da so dobili še športno igrišče. Je najmlajši v družini, brat in sestra sta dvojčka in sta 20 let starejša od njega, zato je edini, ki v prostem času na domačiji pomaga pri večjih kmečkih opravilih, kot sta košnja trave in delo v gozdu. Njegov oče je pred 70 leti v Tuhinjski dolini vzgajal stare sorte jabolk in hrušk, danes pa imajo še kravo, dva bika, nekaj kokoši ter seveda vrt za lastne potrebe. »Luštno je na kmetiji. Preden grem od doma, skidam gnoj, za druge stvari pa poskrbi oče. Če imaš žival, je delo z njo vsak dan, tudi če imaš samo psa,« pripomni. Delo na kmetiji mu ni nikoli odveč, jemlje ga kot dobrodošlo fizično aktivnost in sprostitev. »V pisarni se stresne situacije kar vrstijo, na travniku pa se sprostim. To je moja terapija,« prizna. Vesel je, da sta oče in mama še tako aktivna. Zaveda se, da ju prav kmetija drži pokonci, zato jima še toliko raje pomaga.
Tudi dopustuje doma
»Ne predstavljam si, da bi živel kje drugje,« pove. Prelepe kraje, od koder je doma, ima celo tako rad, da v Kamniku in okolici preživlja tudi počitnice, saj od lanskega poletja zaradi volilne kampanje in obilice dela še ni bil na dopustu. »Prvi maj sva letos z ženo preživela kar v kamniškem mestnem jedru, Arboretumu Volčji Potok in Kamniški Bistrici, naslednji dan pa smo se s starodobniki zapeljali še po Tuhinjski dolini in se povzpeli na Veliko planino,« našteva. Kadar pa gre res na dopust, se v prvi vrsti rad spočije, »najraje dam vse štiri od sebe«, kajti aktivnosti ima kot župan dovolj vse druge dni, ko se mora poleg operativnega dela v pisarni in na terenu osebno udeležiti še množice dogodkov. »Dobro je, da je župan čim več prisoten med ljudmi, tako slišiš številna mnenja in pobude, poveš, da se vsega naenkrat ne da rešiti.« Občani pridejo sicer največkrat na občino zaradi obnove cest, kar je tudi ena od prioritet v njegovem mandatu, poleg gradnje osnovne šole Frana Albrehta ter povečanja prenočitvenih zmogljivosti za turiste.
Ena od večjih zavez je tudi revitalizacija velikega industrijskega območja nekdanje smodnišnice, ki zahteva popolno infrastrukturno sanacijo, nameniti pa ga nameravajo predvsem razvoju obrti, podjetništva in turizma. »To je kar trd oreh, ki pa se ga bomo slej ko prej morali lotiti,« pove. Turizem je izjemno pomembna gospodarska dejavnost v kamniški občini in Matej Slapar si močno prizadeva, da bi na tem področju naredili čim več. Lotili so se prenove mestnega jedra, s subvencijami pa spodbujajo tudi zasebnike k obnovi pročelij, da bo mestna kulisa Kamnika v prihodnosti res sijala. V načrtu je tudi ureditev pobočja Malega gradu s stražnim stolpom, pod njim pa bi radi s turistično vsebino napolnili stare rove.
Dobro za domačine in turiste
Matej Slapar je pragmatičen človek, ki se zaveda, da je treba ustreči vsem: »Če bomo naredili tako, da bo dobro za domačine, bodo prišli tudi turisti. Če pa domačini ne bodo zadovoljni, bomo težko prepričali kakšnega turista. Potrebnega je veliko usklajevanja in kompromisov, nekateri bi imeli več, drugi manj dogajanja. Tu se moramo omejiti in izbrati najboljše,« doda.
Po izobrazbi je ekonomist, računovodja, ki zna prešteti, koliko denarja ima občina na voljo za številne razvojne projekte, ki so si jih zastavili. »Jasno, sredstev je vedno premalo,« pove, zato ves čas išče ideje in rešitve, kako v dobrobit skupnosti uresničiti gospodarske in kulturne izzive, ki bodo pripomogli k boljšemu življenju v občini. Bil je med ustanovitelji Podjetniškega kluba Kamnik, v katerem je 60 podjetij ter skupni delovni prostori Kikštarterja za mlade podjetnike začetnike. Kamnik je bil namreč nekdaj razvito industrijsko mesto, večina občanov je bila zaposlena v večjih podjetjih, kot so bila Stol, Titan, Svilanit, Kik, Utok, večina pa jih je v času tranzicije propadla. Na njihovem pogorišču se danes rojeva vrsta manjših inovativnih podjetij.
