Skoraj 170 let po tem, ko je Fran Levstik ustvaril najbolj znanega junaka slovenske literature, je mož s kijem in kobilico bolj aktualen kot kadar koli, piše v članku, objavljenem v novi številki magazina DNVK. In nadaljuje: »V času, ko se Evropa sprašuje o mejah, birokraciji in položaju malega človeka, Krpan ponuja presenetljivo sodoben odgovor.«
V kolektivnem spominu živi podoba velikana, ki z lahkoto dvigne kobilico, da se lahko mimo pelje cesarska kočija. A tisto, kar nosi, ni nedolžen tovor. »Angleška sol« je bila v času habsburškega monopola strateško blago. Tihotapljenje je pomenilo napad na državno blagajno – ali, kot namigujejo nekatere razlage, celo trgovino s sestavinami za smodnik. Krpan tako ni le pravljični junak, temveč figura preživetja pod tujo oblastjo: ko so institucije sovražne, je upor legitimen.
Levstik je leta 1858 z Martinom Krpanom uresničil svoj literarni program: ustvariti pripoved, ki izhaja iz ljudstva in krepi narodno samozavest. Politična ost je skrita pod humorjem, a zgodba o silaku, ki premaga Brdavsa, je tudi kritika oblasti. Krpan državo spoštuje le toliko, kolikor mu koristi.
Prav tu se razkrije še ena dimenzija – diplomatska. Na Dunaju ni neotesan hribovec, temveč preudaren pogajalec. Nalogo opravi, zahteva nagrado, spoštuje protokol in vljudno zavrne ponudbo, da bi ostal na dvoru. S tem ohrani dostojanstvo in svobodo. Krpan ve, kdo je in kam sodi.
A mit odpira tudi neprijetna vprašanja. Je upor proti tuji oblasti v lastni državi še vrlina ali postane izgovor za izigravanje sistema? Ali Krpan legitimira miselnost »znajdi se«? Slovenci svojega junaka radi analiziramo prav zato, ker v njem prepoznavamo lastno razpetost med poštenostjo in zvijačnostjo.
Ne gre prezreti niti jezika. Levstik je ustvaril enega prvih klasičnih pripovednih tekstov v slovenščini in dokazal, da jezik zmore humor, ironijo in kompleksnost. Fraze iz Krpana so ponarodele; »sol« pa ni le blago, temveč metafora za pamet.