Naše predstave o tem, kako naj bi bil videti duhovnik, so zelo različne. Nekaj je odvisno od našega odnosa do vere, Cerkve, še bolj pa od tega, kakšen posamezen duhovnik v resnici je. Tako kot je pri vseh poklicih, so tudi duhovniki različni. Kot moralne avtoritete so toliko bolj pod drobnogledom ljudi, ki pričakujejo, da bodo božjo besedo tudi živeli, ne le pridigali. Gotovo jim poleg dušnega pastirstva ne gre odrekati velikih zaslug pri ohranjanju slovenskega jezika, bodisi v matični deželi ali daleč naokrog.
Martin Golob skrbi za faro v Srednji vasi v Bohinju, kjer ima kot edini duhovnik v župniji obilo dela. Ima deset ur verouka na teden, vsak dan sveto mašo, ob nedeljah tri, vodi dve ministrantski skupini, po potrebi pred mašo in po njej spoveduje, opravlja pisarniško delo, vodi podjetje Sveti Janez Krstnik, d.o.o., ki skrbi, da je cerkev svetega Janeza Krstnika ob jezeru na voljo turistom, in eno uro na teden preživi v domu za ostarele, ki ga je zgradila župnija in kjer je predsednik sveta. Moli, bere, se srečuje z ljudmi, si vzame čas za sprehod, gre v hribe. Čeprav duhovnikom pripada tudi nekaj dopusta, ga še ni izkoristil. Pravi, da je še toliko pri močeh, da mu ni treba počivati. Poleg tega je poleti v Bohinju veliko turistov in ker je v fari sam, jo težko zapusti brez vsestranske oskrbe.
Nepocukran župnik za zgled
S tridesetletnim Martinom se sestaneva v lokalu nasproti teološke fakultete. Z natakarico Marinko sta stara znanca še iz časov, ko je študiral v Ljubljani. Fant všečnega videza in oprave ne spominja na povprečnega duhovnika. Človek bi si prej mislil, da je podjetnik, turistični delavec, naslednik svojega očeta v srednje veliki in uspešni krojaški delavnici ali da je ravnokar prišel s snemanja oddaje Slovenija ima talent. Vsekakor prijeten in prijazen, že na prvi pogled zaupanja vreden gospodič.
Izhaja iz številne kmečke družine z vasi Velika Kostrevnica, ki leži v bližini Šmartnega pri Litiji. Doma je bilo šest fantov. Morda tudi zato, ker je najstarejši Martin odšel za duhovnika, je kmetijo prevzel drugi po starosti. »Ati je vedno rekel, na kmetiji morajo biti fantje, da se dela. Čeprav si je v resnici vedno želel, da bi imel tudi hčerko. Morda je zato tolikokrat poskušal,« smeje razloži Martin, ki je po osnovni šoli odšel na Aškerčevo tehnično gimnazijo v Ljubljano.
»V župniji sem sodeloval kot ministrant, a nisem bil pretirano pobožen. Imel pa sem lep zgled, domačega župnika Marjana Lampreta. Bil je povsem normalen možakar, nič pocukran, nenarejen. V najstniških letih sem se iskal. Nekaj časa sem nosil irokezo, od glasbe največ poslušal 'čefurijado', Mileta Kitića, Severino in podobne. Sploh ne vem, kako so me doma prenašali. Ampak to ni bilo nič v primerjavi s tem, kakšni so bili na Aškerčevi. Prišel sem z vasi in samo debelo gledal, kakšni so hodili po šoli. To je bil zame pravi kulturni šok. Eden je bi ves v ketnah, drugi raztrgan, tretjemu je bilo vse preveliko, eni so takrat začeli nositi spuščene hlače do sredine riti. A ker sem bil tam sam z naše vasi, sem jih začel spoznavati, se z njimi pogovarjati in ugotovil, da so to pravzaprav zelo v redu ljudje. Naučil sem se, da ne gre avtomatično zavračati tistega, česar ne poznamo. Zdaj sem nekatere izmed njih že poročil, krstil njihove otroke ali pa se name obračajo z različnimi vprašanji.«
V četrtem letniku je imel prvi popravni izpit, angleščino. Še danes je hvaležen profesorici, da se je moral resno vzeti v roke in se dobro naučiti. Ker je opravljal maturo v drugem roku, je bila večina fakultet že zasedenih. Pred tem si je nekaj časa želel na filozofsko fakulteto, razmišljal o novinarstvu, a ostala mu je teologija, ki ga je kot družbena veda tudi zanimala. V prvi letnik je hodil še od doma, kot laik, med počitnicami pa je začel razmišljati o prihodnosti. Zdelo se mu je, da mora narediti nekaj iz sebe, se za nekaj odločiti. Blizu mu je bil tudi prevzem kmetije, a se mu je zdelo, da mu to ne ponuja dovolj izzivov: »Živina je živina, ljudje pa so ljudje. Povsem drugače je delati z ljudmi.«
Odločil se je, da poskusi kot bogoslovec, drugi letnik že delal iz semenišča in bil leta 2013 posvečen v duhovnika. Doma so bili nekoliko presenečeni, a mama je že takoj rekla, naj se odloči tako, da bo srečen. Oče, s katerim sta veliko delala skupaj in bila močno povezana, je potreboval nekaj časa, da je predelal sinovo odločitev. Podporo je dobil tudi od vseh drugih, sorodnikov, sovaščanov, prijateljev.
Nima občutka, da bi ženske silile vanj
Na vprašanje, ali je bil kdaj deležen pomislekov v smislu »vas je pa škoda za gospoda«, v šali odgovori: »Bog zase ta boljše izbere, drugo pa ženskam pusti.« Razloži, kako se sooča s skušnjavami: »Trudim se ne spuščati v globlji odnos. Če sem se kaj naučil glede ženskega srca, sem se to, da je zelo občutljivo in da se z njim ne smeš igrati. Čeprav te skušnjava vleče v to, jo dam na stran zaradi spoštovanja do nasprotnega spola in svojega poklica. Zdaj, ko sem malo bolj izpostavljen, lahko o meni govorijo kar koli, a če bom sam pri sebi stoodstoten, sem lahko povsem miren. Ta zvestoba se zelo splača, se obrestuje. Dvojno življenje in pretvarjanje res ne bi bilo prijetno. Dolgoročno se prej ali slej zaplezaš. Imam veliko dobre družbe, prijatelje različnih spolov, s katerimi se vedno lahko pogovarjam. Kljub vsemu sem družabno bitje, nimam pa občutka, da bi kakšna prav silila vame.«
Ne vidi se denimo na pomembnejših študijih v Rimu ali Parizu, želi delovati med ljudmi. »Mislim, da je to pravo poslanstvo duhovnika,« pojasni. Martin Golob ljudi ne nagovarja le v živo. Zelo so gledani njegovi videoposnetki, ki krožijo po internetu. Tega se je lotil na pobudo katoliškega spletnega portala Aletea.si, ki ga podpira založba Družina.
»Nagovorili so me, da se s telefonom posnamem in dam posnetek na njihovo spletno stran. Ta je bil zelo gledan in ima danes okoli 50.000 ogledov. Potem sem posnel še nekaj vlogov, kot se danes temu reče, in verjetno jih bom še kaj. V njih nagovarjam vse, ki jih zanimajo teme o Bogu, duhovništvu, veri, življenju, in predvsem tiste, ki so opustili versko prakso. Vera vedno na različne načine tli v človeku. Na Slovenskem težko zaobidemo krščanstvo, tako ali drugače.«
Ljubezen je temelj krščanstva
Po prvem objavljenem prispevku mu je bilo nekoliko neprijetno, saj so na spletu komentarji lahko zelo ostri, tudi krivični. »Osebni stik s človekom je zelo pomemben. To, kar beremo na internetu, kaj vse ljudje izrečejo drug drugemu, je grozno. To nima nobene zveze s svobodo govora, to je nesramnost.
Zato mi je ustrezalo, da sem lahko stvari malo bolje razložil, najprej na Radiu Hit Center, da so ljudje videli, da je v teh nagovorih tudi nekaj globine in ne le afnarija. V nadaljevanju so se odzvali razni mediji, v katerih sem imel možnost še kaj povedati. Zelo sem hvaležen vsem, ki mi omogočajo, da lahko tako svobodno oznanjam Boga in duhovništvo. Do zdaj sem imel z vsemi novinarji zelo lepe izkušnje. Zase ne potrebujem reklame, niti je ne potrebuje Cerkev, moja dolžnost pa je, da govorim in oznanjam. Bog daj, da koga nagovorim.«
Veliko energije mu daje tudi papež. O tem, da Frančiška del desnega političnega pola, ki je sicer tradicionalno bolj krščanski, tudi kritizira, meni: »Če se kaj spoznam na zgodovino Cerkve, vem, da jo vodi Sveti duh. Papež izvršuje svoje evangeljsko izročilo in je nam vsem za zgled. Njegova stališča so znotraj evangelija in cerkvenega oznanjevanja. Všeč mi je, ker je zelo drzen in s tem mladostniški. Sicer pa stvari, ki jih dela, niso tako zelo nove. Zastavili so jih že prejšnji papeži, od Kristusa dalje: sprejemati popotnike, nahraniti lačne, obiskovati bolnike… To so dobra dela usmiljenja, tega se učimo pri verouku. Udejanjana ljubezen je temelj krščanstva. Papež izpostavlja nevarnost farizejstva, kar pomeni, pred ljudmi se delati lepe, a po drugi strani biti nezmožen ljubiti bližnjega. Frančišek je v Vatikan sprejel kar nekaj beguncev. Verjetno je to država z največjim številom beguncev glede na število prebivalcev. Ob tem, ko prihajajo ljudje druge vere, si prizadevajmo dvigniti svoje krščanstvo na višjo raven. Ob močnih koreninah in trdnosti se z lahkoto soočimo z drugačnimi. Glede tehničnih rešitev v zvezi z begunci oziroma migranti pa so to politična vprašanja. Ta na žalost mnogokrat služijo politiki sami. Zavedati se moramo potrebe po solidarnosti. Če bomo zaščitili le sebe, ne bomo rešili sveta. Moja dolžnost kot duhovnika je, da oznanjam tisto, kar nas uči Bog, in da najprej sam tako živim.«
