V bleščavo in futuristično puščavsko mesto je fotografinja, ki je pred tem na Saint Martin's School of Art v Londonu končala podiplomski študij in tam nekaj časa živela, prišla pred sedmimi leti. V Angliji, kjer je med drugim delala za legendarno Vivienne Westwood, ki je zanjo velika ustvarjalna in družbena ikona, je bila takrat vse bolj izčrpana. »London me je začel s svojo sivino in večnim dežjem ter neprestano bitko za preživetje vse bolj 'cuzati'. Začela sem izgubljati motivacijo in postajala vse bolj nezadovoljna. Prav tako sem kot fotografinja želela iz modnega sveta stopiti v umetniškega,« se spominja Marta Lamovšek. Zato je v začetku decembra pred sedmimi leti na facebooku napisala, da naj jo Božiček pošlje delat nekam na sonce. In jo tudi je. A pred tem je morala še na eno londonsko zabavo.
»Dva tedna po zapisu na družbenem omrežju me je bodoča stranka povabila na predbožični dogodek v Mayfair, bogati predel Londona. Ni se mi ljubilo, a sem se vseeno zbrala, si nadela plašč znamke Vivienne Westwood in šla. Na zabavi sem spoznala Francoza, ki mi je po kratkem pogovoru ponudil projekt v Dubaju – portretiranje slavnih in bogatih gostov v takrat novem luksuznem klubu VIP Room,« se spominja sogovornica. Čeprav vsebinsko to ni bilo to, kar si je želela, je zgrabila priložnost za delo v sončnem mestu.
V Dubaju je tako – čeprav je v svet slavnih in bogatih vstopila že v Londonu – spoznala še njihovo klubsko življenje. V VIP Room so namreč prihajale svetovne zvezde, največji vtis pa je nanjo naredil Will Smith. »Najbolj osvežujoč je bil stik z njim. Glede na to, da je človek velikega formata in slave, je tako skromen. Bila sem navdušena, kako je prijeten, do vsakega izjemno topel in spoštljiv,« fotografiranja opisuje srečanje s hollywoodskim igralcem.
Mislila, da bo kratkotrajno
Ko je Marta iz Londona odšla v Dubaj, je mislila, da bo to njena le nekajmesečna vmesna postaja. »V načrtu sem imela, da se bom po štirih mesecih nekoliko bolj zagorela vrnila v London in tam nadaljevala svojo umetniško pot. A usoda je želela drugače in sedem let po tem sem še vedno v Dubaju.« Zakaj? Ker je spoznala, da je to mesto velikih priložnosti, kjer je kakovost življenja veliko višja kot v Londonu. Po opravljenem delu je kar naenkrat imela čas za branje na plaži, predvsem za knjige, povezane z duhovno rastjo, kar je še ena njena strast. Lahko si privošči tudi masažo in potovanja.
V puščavskem mestu se je fotografinja Marta Lamovšek zapisala tudi na umetniški zemljevid, s serijo portretov moških, ki jih je kot subjekte navdiha izbrala na dubajskih ulicah v starem predelu mesta. Fotografsko jih od blizu uokvirja na barvnih ozadjih in z rožami v rokah. »Dolgo sem si želela delati umetniške portrete. Od nekdaj sem imela tudi strast po spoznavanju ljudi in prek fotografij na dan izvabiti njihovo dušo. In ko sem pred leti hodila po enem od revnejših predelov Dubaja, se mi je zgodil trenutek, na katerega sem čakala vse življenje. Ne znam opisati, a ko sem zagledala Kaleda, oblečenega v tradicionalno pakistansko oblačilo, sem vedela, da je to tisto pravo. Bilo je nostalgično in magično. Čeprav ne zna angleško, sva se s pomočjo enega od mimoidočih za čez en teden dogovorila za fotografiranje v mojem studiu,« pripoveduje Marta Lamovšek.
Tako se je začel njen projekt Plastic garden (Plastični vrt), portretiranje moških iz delavskega razreda v Dubaju. Serijo, ki se zavzema za družbeno enakost, je v ogromnih formatih nato razstavila v galeriji. Občinstvo, lokalni prebivalci pa so jo spraševali, kje je našla modele. Povsod okoli vas so, jim je odgovarjala, le da jih nikoli ne opazite, ker se vam zdijo nič, je pokazala na enega od izrazov prepada med družbenimi razredi.
Fotografinjo so njeni portretiranci navdihnili. Pravi, da je v njih in z njimi »v stereotipno najbolj umetnem mestu na svetu našla milost in človečnost. Bistvo mojega najnovejšega projekta Icoonbooth, ki je bil navdahnjen prav s Plastičnim vrtom, je, da povzdigujem to, kar ima vsak, a je nevidno, skrito. Gre za promocijo enakosti, ne glede na barvo kože, spol, vero, nacionalnost, socialne okoliščine… Vsi smo eno.«
Velika družbena razslojenost
V mestu, kjer je svet v malem, Emiratčanov je v njem približno le 20 odstotkov, je dobro sprejeta, pravi Marta Lamovšek, čeprav je družba precej patriarhalna. V Dubaju, mestu, kjer živi več kot 200 različnih nacionalnosti, jo kot umetnico motivirajo multikulturnost, vznemirljive priložnosti, pa tudi palme in večno poletje. Je pa to okolje velike družbene razslojenosti in ekstremov. »Ko sem bila tu že nekaj časa, se mi je počasi začel odpirati ves ta svet. Multikulturni, barvni in raznolik, ki sem ga začela odkrivati še posebno v starih in posebnih delih Dubaja, kot sta recimo Satwa in Deira, ki sta popolno nasprotje tega, kar si o tem mestu narišemo kot turisti.«
Večinoma so to revnejši predeli, kjer živijo predvsem prebivalci iz različnih azijskih in afriških držav. »To so zame pristnejša okolja, zanimiva za učenje. Ta me navdihujejo, saj tudi sama prihajam iz delavskega sveta, čeprav nikoli nisem čutila, da je kdo pod ali nad mano.«
Dubaj, urbano središče nasprotij, kjer se srečujejo blišč, luksuz, sodobni svet in tudi njegove perverzije, visoka tehnološka družba in arabska tradicija, je s svojimi gradbenimi podvigi izstopil v zadnjih desetletjih. A življenje v njem, pravi sogovornica, je zelo prijazno. »Ljudje so mili, veliko je miru v njih, govorim o lokalnem prebivalstvu. Kar zadeva življenjski slog, pa smo navajeni, da je tu vse na gumb. Ko prideš v Evropo, to kar pogrešaš. Marsikaj je tu dosegljivo prek klika na aplikaciji in že prispe do tebe. Vse – od uberja do hrane. Tudi standard življenja je višji.«
