»Moje glavno področje delovanja je pravzaprav dokumentaristika. Kakšno leto več kot trideset let sem član dokumentarno-feljtonske redakcije Radia Slovenija. Na stotine oddaj sem ustvaril v okviru tega uredništva in še kar se dvakrat mesečno posvečam radijskim reportažam in feljtonom. Zelo sem vesel, da je na radiu še vedno posluh za te, po formi zaprašene vsebine, čeprav sem zadnjič poslušal vsaj zame novotarijo, ki se ji reče podkast, in ugotovil, da gre v bistvu za radijsko dokumentaristiko. Seveda na primerno nižji ravni, kajti radijski dokumentaristi se vsebinam resnično posvečamo. Z bratom Samom sva sredi devetdesetih ustanovila tudi produkcijsko hišo Kino Svečina in v približno dveh desetletjih ustvarila več kot sto naslovov najrazličnejših filmskih projektov; v glavnem sva se posvečala dokumentarcem. Potem so tudi na televizijo prišli neki novi fantje, nama pa se ne ljubi prerivati, tako je Kino Svečina trenutno bolj kot ne zaprt. Ob tem za sobotno prilogo Večera enkrat mesečno napišem kolumno.«
Pred kratkim je izšla vaša knjiga Kolesar, v kateri se srednješolski učitelj zgodovine Kreps med drugim sooča z banalno vsakdanjostjo življenja, nabiranjem kilogramov okoli pasu. Ste se kot avtor v tem segmentu identificirali z glavnim likom?»Pa ne samo v tem segmentu. Kreps se mi je priljubil, ker sem najprej dolgo o njem razmišljal, potem sem ga dolgo pisal in dobršen del sebe tudi prelil v glavni lik. Čeprav sem na kolesu bolj zagrizen, kot je on, in seveda nisem tako odljuden.«
Kaj vas je gnalo v pisanje te zgodbe?»Natančno niti ne vem oziroma je sam začetek oddaljen že dobrih pet let, kot mi sporočajo prvi zapiski na računalniku. Pravzaprav sem bil razočaran nad sprejemom dokumentarnega filma Kantata za Janeza Godca, ki sva mu s Samom posvetila skoraj desetletje bolj ali manj intenzivnega raziskovanja. In potem sem iz nekakšne trme hotel napisati filmski scenarij, ki pa se je sfižil najprej v nekaj poglavij romana, ki so romala v predal. Nadaljeval sem iz neke notranje nuje, da naj nobeno delo ne ostane nedokončano. Čeprav nisem imel in še danes nimam nobene večje ambicije postati romanopisec ali celo literat…«
Maske gor, maske dol
Kako vpliva na vaše Zapise iz močvirja epidemija? Zapisi naj bi sem ter tja razširili poslušalčeva usta v nasmeh, koronavirus pa je resna zadeva.»V času izjemnih razmer, na primer poplav, napišem: 'Sedim poplavljen in razmišljam.' V enem in drugem primeru sedim v izolaciji in razmišljam in s tega vidika ni neke razlike. Pandemija je skrajno resna, kar pa ne pomeni, da ni reakcij ljudi in okoliščin okoli tega, ki so lahko vsaj malo zabavne. Različni pogledi na spopadanje s krizo so me spominjali na boje Staroslovencev in Mladoslovencev. Tudi stroka si ni bila enotna, eni so zagovarjali obvezno nošenje mask, drugi so menili, da maske lahko naredijo več škode kot koristi. Ta srdit prepir med zagovorniki in nasprotniki mask je bil po eni strani zabaven, čeprav se moramo zavedati, da je šlo za resno, za mnoge sodržavljane tudi tragično usodo. Ne morem reči, da so moji teksti vedno duhoviti, predvsem se trudim biti nežaljiv. Žal opažam, da je nekaj kolegov v tem času zdrsnilo v neke čudne ovinke s podpihovanjem sovraštva in žaljenjem.«
Kako ste reagirali, ko so prišle prve informacije o koroni?»Vsi, ki smo ljubitelji znanstvene fantastike, smo to pričakovali, saj znanstvena fantastika pozna dva osnovna scenarija za konec sveta, udarec kometa ali pojav smrtonosnega virusa. V filmih smo že videli, kako smetarji pobirajo trupla, in ko sem gledal realne posnetke iz New Yorka, kako komunalna služba na bližnji otoček prevaža mrtve, nismo bili daleč od tega. V bistvu nobena znanstvenofantastična zgodba ne more biti bolj srhljiva, kot je lahko življenje. V začetku so me prevevali neki strahotni občutki. Ko veš, da te bo nekaj zadelo, a tega udarca ne vidiš. Podobno situaciji, ko učiteljica pri matematiki bere rezultate, ti pa veš, da si slabo pisal, in čakaš, da boš slišal 'Radmilovič, nezadostno'. Z vdanostjo pričakuješ usodo. Na srečo nas ni zadela tako kot ponekod po Evropi.«
Argument za naravovarstvenike
Kako je zadela vas?»Preživljanje tega časa je pokazalo na nekaj, kar že mnogo let sumim ali si želim. Živim na deželi, kjer se večkrat počutimo polrazredne, da ne rečem drugorazredne. Smo daleč od središča s hitrim internetom, javnim prevozom, svežimi žemljicami na vsakem koraku… Slutil sem, da bo nekoč prišel čas, ko se bo življenje na deželi pokazalo kot prednost. V vasici Svečina, kjer nas je komaj kaj, virusa s pripadajočo karanteno skorajda nismo občutili. Če zanemarim nekaj splošnih neugodnosti, smo imeli pravzaprav prijetne počitnice z okoli sebe zbrano družino. Če se ponovno ozrem na roman Kolesar, sem tudi jaz v tem času veliko kolesaril znotraj občine Zgornja Kungota in za dodatno fizično vzdržljivost skrbel z delom okoli hiše. Psihično se me je dogajanje seveda dotaknilo. Sam sem izgubil očeta pred enim letom. Ker je zadnje tedne preživel v domu za ostarele, vem, kakšna je požrtvovalnost delujočih v teh institucijah. Do njih čutim izjemno spoštovanje. Kolikor jih plačajo, jih premalo plačajo.«
Ste v neki fazi začeli klicati določene ljudi po telefonu? Kot bi se človek poslavljal od njih, življenja…»Mislim, da je to storila večina. Narediš en krog klicev bližnjih znancev, prijateljev. Na neki način poskušaš s pomočjo telefona oživeti ta socialni krog.«
Nam je virus prinesel kakšno novo spoznanje?»Sedanje dogajanje je močan argument za naravovarstvenike. Zadeve, na katere opozarjamo, so zdaj postale še bolj očitne. Imamo stvaren dokaz, kaj delamo s planetom. Prizori, ko delfini skačejo pred Benetkami in se po nekaj desetletjih z indijske ravnine ponovno vidi Himalaja, so jasno sporočilo. Upam, da bo histerija dela v službah ostala na neki način bolj ohlapna. Nekatere dejavnosti, delo od doma, pedagoški procesi, omogočajo zmanjšanje obremenjevanja planeta z banalnimi prehodi. Ni nujno, da zadostim nekim formalnim potrebam po sedenju v pisarni, če lahko delo opravimo enako ali celo bolje doma in ne obremenjujemo javnih storitev. Mislim pa, da se bomo zelo hitro vrnili k minulim slabim navadam in se kot civilizacija ne bomo kaj dosti naučili. Vsi nas bodo zelo hitro začeli nagovarjati k istim slabim navadam od prej, k pretiranemu trošenju.«
Ni se ustavila proizvodnja, pač pa trošenje
Ste začutili, da za življenje v bistvu potrebujete zelo malo, vendar si ne glede na to, koliko imate, želite več?»Potrošništvo poganja ta planet. Če pred 100, 200 leti dva meseca ne bi nič proizvajali, bi bili učinki dosti manjši kot sedaj. Ko vsi govorijo, da se je ustavila proizvodnja, hočejo reči, da se je ustavilo trošenje. Nismo trošili in s tem smo blokirali planet mnogo bolj, kot ga je blokirala zdravstvena kriza. Če pogledate tekstil, vsak od nas ga ima v omarah toliko, da mu deset let ni treba iti v trgovino. V osnovi potrebuješ hrano, streho nad glavo in neko človeško razumevanje.«
Kaj ste novega izvedeli o Slovencih?»Od mene, kot človeka, ki je pogosto kritičen do sodržavljanov, bi pričakovali bolj ostro mnenje, vendar pokazali so se mi v izjemno dobri luči. Kakor koli se bo politika v prihodnjih letih hvalila, kako briljantno je to krizo obvladala, to krizo smo obvladali državljani. Disciplina, s katero smo se Slovenci lotili tega projekta, ta enotnost v vztrajanju, je bila zame veliko presenečenje. To krizo smo ponotranjili in se do nje odgovorno vedli. Politika se nam sicer solzavo patetično zahvaljuje…«
Nekateri se na vojaški način spopadajo z virusom.»Če razumeš to pandemijo kot bitko, je logično, da hočeš iz nje potegniti poražence in zmagovalce. Poražencev bo verjetno malo, še najmanj bo poražen virus, kot zdaj kaže, navideznih zmagovalcev bo pa, kolikor hočeš. Ta vojaška terminologija me zelo moti. Mi se soočamo z naravo. Virus je del narave ravno toliko kot človek. Če govorimo o konfliktu, govorimo zgolj o konfliktu, ki ga je sprožilo človeško nespoštovanje naravnega reda. Če ješ netopirje kot klobasice, te bo prej ali slej treščilo.«
Ali nasprotnik nekaterih vlad ni bil le koronavirus in je šlo ob tem za utrjevanje političnih pozicij v odnosu do drugih političnih akterjev?»Centri moči v Sloveniji se pač ravnajo po skrajno zavržnem pravilu deli in vladaj. Od nekdaj uporabljajo vsa sredstva za to, eni bolj, drugi manj radikalno. Če je možno v to vplesti še virus, ga pač bodo.«
