Pri srednji generaciji bi se ob omembi imena Podobnik najverjetneje sprožil intenzivni miselni proces iskanja odgovora. »Imam ga na koncu jezika,« bi bil običajen odgovor, medtem ko bi v možganskih okljukih in meandrih iskali zdavnaj izgubljene in nepotrebne podatke podob in pojmov. V njihovem primeru bi morda pomagala beseda kokobel, ki bi sprožila asociacijski proces povezovanja slik, te pa bi na koncu verjetno pripeljale do podjetnika Marjana Podobnika, ki je po umiku iz politike stopil na poslovna pota.
Starejši generaciji, ki je vsaj površno spremljala slovensko politiko v devetdesetih letih, verjetno ne bi bilo treba posebej razlagati, kdo je Marjan Podobnik – eden od ustanoviteljev Kmečke zveze, predhodnice SLS, ki se ponaša s priznanjem, da je predstavljala prvo demokratično politično stranko v bivšem enopartijskem sistemu. Bil je predsednik politične stranke SLS, ki je leta 1996 osvojila skoraj petino vseh oddanih glasov na parlamentarnih volitvah, in bil je podpredsednik v vladi Janeza Drnovška. Torej nekdo, ki je določeno obdobje pomembno vplival na slovenski vsakdan, Marjan Podobnik je bil konec devetdesetih let najpomembnejše ime slovenske desnice.
Enkrat politik, vedno politik
Marjan Podobnik se je v ponedeljek nekaj minut pred polnočjo, ko se je iztekel kandidacijski rok za prijave na poziv začasnega vodstva SLS, da iščejo novega šefa stranke, odločil odzvati. Čeprav je Podobnik še dober teden pred tem za Dnevnik izjavil, da ga po tem, ko se je ponovno včlanil v stranko, politične funkcije ne zanimajo. Sredi julija je za novičarski portal Domovina (ki je naklonjen NSi), ko je bil izzvan z vprašanjem, ali se še vidi v politiki, odgovoril na sledeč način: »Kar pa se politike tiče, v njej ta trenutek ne vidim posebne možnosti niti potrebe po udejstvovanju. Menim namreč, da politika ne more biti stvar polovičarstva in zahteva celega človeka, poleg tega pa me po tem, ko smo nekoč dosegli 207.000 glasov in skoraj 20 odstotkov, manjše stvari ne zanimajo. Majhnih strank je že danes preveč.«
Njegova razlaga, zakaj sprememba v stališču, zakaj potrjuje rek, da se v politiki poje največ zarečenega kruha, odgovarja, da ni šlo drugače. Potem ko je stranka SLS še drugič ostala pred vrati državnega zbora in zaradi tega še brez predsednika stranke, se je najprej odzval na poziv začasnega vodstva, naj se vsi nekdanji člani stranke vrnejo, nato pa je tvorno in konstruktivno sodeloval pri iskanju kadrovskih rešitev, ki bi vlekle voz SLS naprej, morda celo do ponovne vrnitve v parlament. In ko se mlajši kolega Modest Motaln ni odločil skočiti v bazen in na tak način prevzeti odgovornost reševanja SLS pred propadom, je svoja velika dobronamerna ramena nastavil Marjan Podobnik.
Branitelj slovenske zemlje
Čeprav je nekdanji predsednik SLS še nedavno trdil, da ga politika čisto nič več ne zanima, se Podobnik po umiku v poslovne vode iz politike ni povsem umaknil. To dokazuje do tedaj nepredstavljiva poteza takratnega predsednika SLS Marka Zidanška, ki mu je leta 2016 uspelo doseči, da so organi stranke potrdili Podobnikovo izključitev iz stranke, ki jo je pomagal ustanoviti v herojskih časih in jo nato dolga leta tudi vodil. Po opravljenem postopku so v SLS sklenili, da so Podobnikovi grehi tako hudi, da ne more več delovati v stranki, ker se je izkazalo, da se je pri volitvah v Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije v ozadju dogovarjal s SDS in Janezom Janšo proti kandidatom, ki jih je podpirala SLS. To je bilo za ozko interesno stranko, ki ima še zadnje opore v institucijah s kmetijskim ozadjem, kaplja čez rob.
Marjan Podobnik poleg ohranjanja vpliva na kmetijskem področju ostaja aktiven tudi na domoljubnem področju, kjer si je kot direktor Zavoda 25. junij zadal nalogo varovati slovensko dediščino, zlasti njeno zemljo, ne zgolj kmetijsko. Z druščino somišljenikov si »prizadeva za vzpostavitev pravične meje med Slovenijo in Hrvaško«. Arbitražni sporazum s Hrvaško in kasnejša sodna rešitev za Podobnika in Zavod 25. junij nista bila sprejemljiva. Podobnik z društvom vztraja pri maksimalističnih stališčih – ohranitvi celotnega slovenskega ozemlja in morja na dan osamosvojitve 25. junija 1991, nedeljivosti Piranskega zaliva, štirih zaselkih ob Dragonji in vseh drugih krajih ob reki Muri, ki si jih prisvaja Hrvaška.
Epizoda Koko-bel
Druga plat poti Marjana Podobnika je povezana z gospodarstvom. Kot nadobudni mladenič, ki so ga prevzeli romantični časi demokratizacije in osamosvojitve Slovenije konec osemdesetih let, je po vladni izkušnji pri Janezu Drnovšku začel iskati izzive v gospodarstvu. Tako kot denimo Igor Bavčar nekaj let kasneje, ko je šel iz vlade za predsednika uprave Istrabenza. Ob nastopu vlade Andreja Bajuka leta 2000 je Podobnik z vsem vplivom, ki ga je imel v desni vladi, dosegel, da ga je ta imenovala za predsednika uprave državnega Telekoma. Razlogov, da je takratna desna koalicija kasneje na volitvah povsem pogorela, je več, Podobnikovo avanturo v Telekomu pa bi lahko uvrstili med pomembnejše dejavnike, ki so odgnali veliko večino volilcev od SLS in drugih sorodnih strank na desnici.
Po izgonu iz državnih jasli se je Marjan Podobnik podal v poslovne vode. Priložnosti je iskal na prostorih nekdanje skupne države, med drugim v Beogradu, kjer je imel v igri več projektov, povezanih z nepremičninami in prehranskimi »startupi«. Na začetku leta 2002 je skupaj s partnerji v Srbiji ustanovil podjetje Slovenska kuća, v okviru katere bi razvijali blagovno znamko Koko-bel. Osnovna ideja je bila, da bi v Srbiji gojili piščance za srbski in ruski trg, najeli so piščančjo farmo, uvozili so tudi že nekaj tisoč piščancev, vendar je posel kmalu zatem padel v vodo, ker so se partnerji sprli – na srečo piščancev, saj so svojo usodo dočakali nekoliko kasneje kot običajno. Podobno usodo je doživel projekt Mesto v mestu. Šlo je za megalomanski nepremičninski projekt na obrobju Beograda, kjer bi zraslo veliko trgovsko središče s še večjim zabaviščnim parkom. Podobnik je propad poslov v Srbiji pripisal delovanju vzporedne države in Udbi.
Podobnikovo veselje
Marjan Podobnik pred prevzemom SLS na kongresu 29. septembra šteje 58 let. Je oče šestih otrok in živi od tega, za kar se je izšolal. Pri tem, kot pravi, zelo uživa, ker se ukvarja s številnimi projekti, ki so povezani s centrom biotehnike in turizma Grm v Novem mestu. Gre za projekte, ki povezujejo verigo pridelave in prehrane od kmeta do potrošnika prek javnih zavodov, s čimer na primarni ravni pospešujejo ustvarjanje novih delovnih mest na podeželju in povečujejo samopreskrbo s slovensko hrano.
