Ljubljanska nadškofija bo z začetkom prihodnjega leta ukinila 12 župnij in jih pripojila večjim. Razlog za odločitev je predvsem demografija – upad števila vernikov in pomanjkanje duhovnikov, zaradi česar postaja dosedanja organizacija župnij nevzdržna. Kot poudarja ljubljanski nadškof Stanislav Zore, se Cerkev na Slovenskem sooča z enakimi demografskimi trendi kot družba nasploh. »Ne samo v Cerkvi na Slovenskem, ampak tudi v Sloveniji kot takšni izgubljamo ljudi. In to tako hitro, da če bi se začeli tega zavedati, bi zvonili vsi zvonovi in vsi alarmi,« opozarja. Po njegovih besedah so razmerja skrb zbujajoča: več je pogrebov kot krstov, več zlatih porok kot porok, hkrati pa tudi več umrlih duhovnikov kot novih maš.
Bogoslužij za zdaj ne ukinjajo
Zaradi pomanjkanja duhovnikov mora danes en župnik pogosto skrbeti za več župnij hkrati. »Če mora en duhovnik pokrivati toliko, kot sta prej dva ali trije, je jasno, da je treba stvari prilagoditi,« pravi Zore. Ob tem dodaja, da bi si Cerkev želela drugačnih razmer: »Z veseljem bi imel za vsako župnijo svojega župnika, za večje pa še kaplana, a to preprosto ni več mogoče.«
V nadškofiji poudarjajo, da ukinitev manjših župnij še ne pomeni izginjanja lokalnih skupnosti ali takojšnjega opuščanja bogoslužij. »Ko se župnije združujejo, to ne pomeni ukinitve občestva niti ukinjanja maš – dokler bo to še mogoče,« zagotavlja Zore.
Spremembe so po besedah ljubljanskega nadškofa Zoreta predvsem organizacijske narave in namenjene temu, da bi pastoralno delo tudi v prihodnje lahko potekalo redno in vzdržno. Združevanje župnij pomeni predvsem administrativno pripojitev: župnije izgubijo samostojni pravni status, pastoralno in upravno vodenje pa se prenese na večjo, sosednjo župnijo. V praksi to pomeni manj župnijskih uradov in več nalog za posamezne duhovnike, ne pa nujno tudi takojšnjega zmanjšanja števila maš ali drugih dejavnosti.
Kljub temu Zore priznava, da so obremenitve za duhovnike vse večje in da se bodo omejitve sčasoma pokazale tudi navzven. »Ni lahko ne za duhovnike ne za vernike,« pravi, a dodaja, da alternative v trenutnih razmerah praktično ni. Cerkvena organizacija se mora prilagoditi dejstvu, da ljudi in kadrov preprosto ni več toliko kot nekoč.
Kaj pa uvoz duhovnikov?
Ob pomanjkanju domačih duhovnikov se vse pogosteje postavlja vprašanje, ali bi Slovenija lahko sledila nekaterim tujim škofijam, kjer pomemben del duhovnikov prihaja iz drugih držav. Tak primer je celovška škofija, kjer je kar 60 odstotkov duhovnikov iz tujine. Najprej so se škofiji pridružili duhovniki iz Poljske, nato Indije, sedaj še iz Ruande in drugih afriških držav.
A Zore pri tem opozarja, da gre pogosto za cerkve, ki so še bistveno bolj kadrovsko podhranjene kot slovenska, pri čemer so škofije lahko večje od Slovenije, razdalje med njimi pa tudi več sto kilometrov. Takšne rešitve zato po Zoretovem mnenju ne morejo biti sistemski odgovor. Demografski upad tako razume kot vprašanje odnosa do življenja in prihodnosti, ne zgolj kot organizacijski problem. Brez sprememb na tem področju bodo, kot pravi, tudi ukrepi, kot je združevanje župnij, predvsem blaženje posledic, ne pa trajna rešitev. »Družina, družba, tudi Cerkev, ki ne rojeva, bo izginila,« pravi.
Ukinitev 12 manjših župnij je tako del širšega procesa prilagajanja, s katerim se Cerkev odziva na hitro spreminjajoče se razmere. Gre za signal, da bo tudi v prihodnje vse težje ohranjati strukture, ki so bile oblikovane v času večjega števila vernikov in duhovnikov, in da bodo takšne odločitve, kot je ukinjanje župnij, postajale vse pogostejše.