Lokalni referendum je pri nas eksotičen pojav

Na papirju imajo občani razmeroma široke možnosti neposrednega odločanja o dogajanju in spremembah v občinah, kjer živijo. Zakon o lokalni samoupravi namreč določa, da lahko o lokalnih zadevah odločajo tudi z referendumom ali ljudsko iniciativo. Toda ta možnost je v praksi precej ožja, kot se zdi.

Referendum je namreč mogoč le o splošnih aktih, torej odlokih. To pomeni, da lahko občani odločajo o splošnih pravilih, ne pa o konkretnih ukrepih, ki vplivajo na njihovo vsakdanje življenje. Velik del konkretnih odločitev, od cen javnih storitev do prometnih ureditev, namreč občine sprejemajo s posamičnimi akti ali poslovnimi odločitvami, ki referenduma, po zakonu o lokalni samoupravi, ne dopuščajo. Tak primer je bila tudi nedavna pobuda za referendum o podražitvi vozovnic LPP, ki ni bila dopuščena prav z utemeljitvijo, da gre za posamični akt, in ne odlok. Tudi druge izkušnje iz Ljubljane kažejo, da pobude obstajajo, a le redko pridejo do glasovanja. Pobudniki se praviloma ustavijo bodisi pri formalnih pogojih bodisi na politični ravni odločanja, ali bo referendum sploh razpisan.

Visok prag in zahtevna pot do podpisa

Drugi razlog za redkost referendumov je visok prag. V Ljubljani je za razpis referenduma treba zbrati več kot 11.000 overjenih podpisov oziroma 5 odstotkov upravičenih volilcev. To pomeni, da mora vsak podpisnik osebno na upravno enoto, kjer potrdi podporo pobudi, kar postavlja organizatorje pred resen logistični izziv. »Dejstvo, da je treba zbrati več kot 11.000 overjenih podpisov za razpis referenduma v Ljubljani, je zagotovo problematično, saj gre za relativno visoko kvoto, ki jo ob zgolj dveh izjemno preobremenjenih upravnih enotah organizatorji tovrstnih pobud le stežka dosežemo,« opozarja mestni svetnik in predsednik stranke Pirati Jasmin Feratović. Primerjava z državno ravnjo po njegovem jasno pokaže nesorazmerje. »Če bi enaka kvota, torej 5 odstotkov volilcev, veljala za referendume na državni ravni, bi bilo treba zbrati približno 85.000 overjenih podpisov namesto zdajšnjih 40.000, kar bi bil verjetno prevelik zalogaj celo za stranke, kot je SDS,« dodaja.

Visok prag pa ni edina ovira. Problem je tudi v sami naravi vprašanj, o katerih je referendum sploh mogoč. »Dosedanje referendumske pobude so se lahko nanašale le na zapletene pravne akte, kjer občanom ni bilo neposredno jasno, kakšen vpliv imajo takšne odločitve mestne oblasti na njihovo življenje,« pojasnjuje Feratović. Ker so teme pogosto abstraktne, je tudi odziv ljudi manjši. »Veliko težje je prepričati občana, da se za podpis referendumske pobude odpravi na upravno enoto in s tem zapravi tudi do eno uro svojega časa.«

Ob tem opozarja tudi na širši problem odločanja na ravni občine. »Drug problem je seveda urejanje številnih zadev s posamičnimi pravnimi akti in akti poslovanja, s čimer mestna oblast krati pravico občanov do soodločanja v zadevah, ki se dotikajo njihovega življenja.« Zaradi teh razlogov se po njegovem referendumske pobude le redko prebijejo do glasovanja, ne toliko zaradi pomanjkanja interesa, temveč zaradi kombinacije visokega praga, zapletenih postopkov in omejenega pravnega okvira. Poudarja, da bi bilo treba na lokalni ravni število potrebnih podpisov za razpis referenduma prepoloviti, s čimer bi se standard uskladil z državno ravnjo. Razlogi za redkost občinskih referendumov so tako predvsem trije: omejen pravni okvir, visok prag za njihov razpis in zahtevni postopki zbiranja podpisov.

Manj političnega interesa na lokalni ravni

Temu se pridružuje še politični vidik. Na državni ravni je referendum uveljavljen instrument političnega odločanja in glede na zadnjih nekaj let že nekaj povsem vsakdanjega. Opozicija ga uporablja za nasprotovanje sprejetim zakonom, politične stranke in interesne skupine pa za mobilizacijo volilcev. Na lokalni ravni je takšnih primerov bistveno manj. Odločitve so pogosto bolj tehnične, vezane na posamezne projekte ali upravljanje javnih storitev, politični konflikti pa redkeje prerastejo v širšo mobilizacijo. Referendum se zato pojavi predvsem pri večjih projektih, ki imajo širši vpliv na prebivalce.

Takšna sta tudi primera sežigalnic v Ljubljani in Mariboru. Gre za infrastrukturna projekta z dolgoročnimi okoljskimi in finančnimi posledicami, ki presegajo običajne odločitve občinske uprave.