Z dokumenti in verodostojnimi pričami morajo dokazati, da prvi zakon ni bil veljavno sklenjen, da je torej neobstoječ. O tem odloči cerkveno sodišče. V Sloveniji obstajata dve, cerkveno metropolitansko sodišče v Ljubljani in Mariboru. V primeru nadaljevanja postopka na drugi stopnji je ljubljansko drugostopenjsko za mariborsko in mariborsko za ljubljansko.
Postopek ugotavljanja ničnosti zakona poteka po predpisih Zakonika cerkvenega prava, pojasnjuje predsednik ljubljanskega cerkvenega sodišča dr. Andrej Saje, urejajo pa ga tudi novejši predpisi s tega področja, na primer dokument papeškega sveta Dostojanstvo zakona in apostolsko pismo papeža Frančiška Gospod Jezus, usmiljeni sodnik.
Postopek se začne na željo in na podlagi prošnje vsaj enega od zakoncev. Nanjo se lahko podpišeta oba, lahko pa postopek poteka tudi, če ena stran ne sodeluje. Sodišče ugotavlja ničnost zakona na podlagi procesnega gradiva, to je pričanja obeh strank, prič in dokumentacije, če ta obstaja. Če ena stran ne sodeluje, se lahko postopek nadaljuje tudi brez nje. Za izrek sodbe je potrebna »moralna gotovost o dejstvih«, ki jih je treba dokazati; izrečejo jo trije sodniki.
Prošnja se sprejme, če obstaja vsaj minimalna verjetnost, da bi lahko bila zakonska zveza nična. »To pomeni, da je v trenutku sklenitve obstajala tako imenovana hiba v privolitvi, na primer izključevanje bistvenih delov zakona, kot so zvestoba, trajnost zakona, rodnja otrok, psihični razlogi, strah in prisila. Če hiba ni razvidna in ni znakov, da bi se pokazala v sodnem postopku, se spis zavrne,« ključne značilnosti ugotavljanja ničnosti zakona opiše dr. Saje. Za veljavno sklenitev zakona se zahteva »skladnost privolitve z notranjo zavestno odločitvijo«. Domneva se torej, da je notranja duševna privolitev v skladu z besedami in znamenji, uporabljenimi pri poročnem obredu. Če pa zakonca z zavestno voljo izključita sam zakon in nekatere bistvene lastnosti zakona – če se na primer izkaže in dokaže, da on (ali ona) ni nameraval biti zvest ali imeti otrok ali skrbeti za blagor zakonca – ta ni veljaven. V samem postopku je seveda te stvari pogosto težko dokazati. Pri ugotavljanju ničnosti zakona, ko gre za hibo v privolitvi, ki zadeva rojstvo otrok, je na primer treba razlikovati med izključevanjem rodnje otrok in dejstvom, da zakonca otrok ne moreta imeti. »Čeprav je roditev otrok eden od glavnih namenov zakona, zakon ni neveljaven, če otrok v zakonu iz različnih razlogov ni. Drugi vatikanski koncil na primer poudarja, da zakon ni namenjen le posredovanju življenja, ki je bilo po tradicionalnem nauku na prvem mestu, temveč je njegov namen tudi rast in dozorevanje v medsebojni ljubezni.« Zakonska privolitev je neveljavna, če vsaj eden od zaročencev pri poroki zavestno in hote izključi rojevanje otrok, v praksi se to pokaže v redni rabi kontracepcije, v zatekanju k splavu in v izmikanju spolnosti z zakoncem. Poznejše odločitve zakonca, da otrok ne bi imel, ker gre na primer v odnosu slabo ali ker začasno odloži rojstvo otrok, da dokonča študij ali najde zaposlitev, na veljavnost privolitve nimajo vpliva.
Postopek ugotavljanja ničnosti je zadnjič spremenil papež Frančišek. Po novem zadošča enostopenjska sodba; pred tem je v primeru ničnosti zakona na prvi stopnji morala biti potrjena tudi na drugi stopnji. Sodba je pravnomočna, če nanjo ni pritožbe. Posledično so postopki krajši, zdaj se lahko končajo že v enem letu, prej so trajali leto in pol ali več. Novost je tudi tako imenovani kratek postopek pred škofom, ki pa je v praksi zelo redek. Zanj morajo namreč biti sočasno izpolnjeni mnogi kriteriji, na primer evidentna ničnost zakona, sodelovanje obeh strank, ki se strinjata glede ničnostnih razlogov, itd. Novost je tudi uvedba svetovalne službe pred začetkom postopka. Običajno se ena stran na sodbo pritoži, kadar se ne strinja s tem, da je bil zakon spoznan kot veljaven. So pa tudi primeri, da se eden od zakoncev ne strinja s tem, da je bil zakon razglašen za ničen. Zdaj je drugostopenjska sodba dokončna, prej je primer romal še na rimsko roto. »Težko je, ko je zakon ugotovljen kot veljaven, stranka pa bi se želela ponovno poročiti. Sodbo težko sprejme, čuti se prikrajšano, ker zaradi nelegitimnosti zveze ne more prejemati zakramentov. Še posebej je to boleče za nekoga, ki ga druga stran pusti in odide z drugo ali drugim, prva stran pa se ne čuti kriva za razpad zveze. V tem primeru je potrebna dodatna opora, pomoč in razumevanje, da te osebe sprejmejo svoj položaj in živijo vero na druge načine,« dodaja dr. Saje.
Po letu 2010 ljubljansko cerkveno sodišče dobi od 35 do 70 prošenj na leto. Lani so denimo sprejeli 64 prošenj, tri so zaradi pomanjkanja osnove za postopek zavrnili. V istem letu so zaključili 52 postopkov, zakon so za ničen razglasili v 49 primerih, v treh pa za veljaven. Prosilec ne plača stroškov postopka, temveč zgolj sodno takso v višini 200 evrov, ki pa se lahko ob finančni stiski stranke ob predložitvi dokazil tudi zelo zmanjša ali oprosti. Če je potrebno mnenje izvedenca psiholoških ved, se to plača posebej.
