Kaj je seksualno delo? Nekateri pravijo, da gre za delo, drugi, da za izkoriščanje.
Seksualno delo v svojem bistvu razumemo kot nadpomenko za različne oblike komercialne seksualnosti. To polje obsega širok spekter seksualnih dejavnosti v zameno za plačilo. Ključna ločnica med seksualnim delom kot legitimno obliko dela in izkoriščanjem se vrti okoli vprašanja avtonomije in prostovoljne privolitve. Perspektiva seksualnega dela kot dela poudarja prostovoljno izbiro posameznika oziroma posameznice in se zavzema za priznavanje delavskih ter osebnih pravic. Cilj tega pristopa so destigmatizacija, opolnomočenje in izboljšanje socialnega, ekonomskega ter zdravstvenega položaja oseb v tej industriji.
Na drugi strani pa abolicionistični pristopi termin »seksualno delo« zavračajo in uporabljajo izraz »prostitucija«, ki ga enačijo s patriarhalnim izkoriščanjem in nasiljem. V tej luči je oseba v industriji vedno dojeta kot žrtev brez svobodne izbire, ki je v dejavnost potisnjena zaradi prisile ali neizprosnih socialnih in ekonomskih pritiskov. Razprava ostaja globoko polarizirana prav zaradi prepleta teh družbenih, moralnih in ekonomskih neskladij. Močna stigma pogosto povezuje celotno industrijo s kriminalom in moralno deviantnostjo, kar otežuje kakršenkoli konstruktiven dialog o tem, ali bi to delo morali obravnavati kot poklic – čeprav v Sloveniji že omogočajo legalno zaposlovanje v obliki zaposlitve ali študentske napotnice, za druge pa je možno odpreti s. p.
Kakšne razlike vidite med tradicionalnimi oblikami spolnega dela in digitalnimi platformami, kot je Onlyfans?
Glavna razlika se odraža predvsem v prostoru delovanja, nadzoru in percepciji tveganja. Pri tradicionalnih oblikah, kot sta delo v klubih ali ulična prostitucija, gre za neposreden fizični stik v skupnem prostoru, pri tem gre tudi za vprašanje nadzora, skratka, kdo je tisti, ki nadzira celotno situacijo: oseba, ki seksualno delo izvaja, stranka ali neki tretji akter? Takšno delo družba doživlja kot manj dostojanstveno in ga stigmatizira.
Nasprotno pa digitalne platforme, kot je Onlyfans, prinašajo povsem drugačno dinamiko. Tukaj »ima« oseba, ki delo opravlja, večjo avtonomijo in nadzor, saj sama določa scenarij, vsebino ter čas in prostor objave. To ustvarja močan občutek varnosti in neodvisnosti, saj ni neposrednega fizičnega stika. Danes smo priča t. i. normalizaciji komercialne seksualnosti preko družbenih omrežij, kjer se digitalno delo pogosto ne povezuje več s klasično prostitucijo, temveč nanj gledajo kot na »spicy« obliko vplivništva ali digitalnega marketinga. To pomeni, da ne gre več le za ponudnike storitev, temveč tudi ustvarjalce vsebin.
V javnosti se ob dogodkih, kot je nedavni swingerski dogodek v Rimskih termah, hitro sproži moralna panika. Zakaj prav seksualnost še vedno tako zlahka postane poligon za ogorčenje? Mar ni ravno seksualnost nekaj, kar je skupno vsem?
Seksualnost je kompleksna. Določa vse od partnerskih odnosov do vprašanj spola in družbene moči. Čeprav je skupna vsem ljudem, prav njena dvojnost, torej dejstvo, da je hkrati globoko osebna in močno družbeno regulirana z normami in tabuji, pogosto sproža močne čustvene reakcije. Seksualnost ima na neki način svojo politiko delovanja, kjer družba vzpostavlja »pravila igre«, ki niso enaka za vse. Karkoli od teh dogovorov odstopa, povzroča nelagodje in sproži potrebo po vračanju v ustaljene tirnice, kar se najpogosteje izvaja preko javnega obsojanja in stigmatizacije.
Ljudje smo navajeni na določene načine vsakdanjega življenja, ki določajo mejo med javnim in zasebnim. Moralna panika se pogosto ne sproži zato, ker takšne prakse postanejo javno vidne, medtem ko je družbeno pričakovanje, da takšne dejavnosti ostanejo skrite. Ko se dogodek preseli v prostor, ki mu družba pripisuje drugačen pomen, pride do velikega nelagodja, ki se je v tem primeru spremenilo v paniko in obsojanje na družbenih omrežjih. Zato lahko seksualnost razumemo tudi kot polje, kjer družba nenehno testira svoje meje, odzivi ogorčenja pa nam povedo več o potrebi po regulaciji intime drugih za ohranitev družbenega reda kot o samem dogodku.
Kako razumete odzive, ki takšne dogodke avtomatično povezujejo z »razvratom«, nevarnostjo ali celo higiensko grožnjo? Kaj nam ti odzivi povedo o družbi, ne nujno o samem dogodku?
Odzive, ki določene dogodke avtomatično povezujejo z »razvratom« ali »higiensko grožnjo«, lahko najbolje razumemo skozi koncept moralne geografije. Ta nas uči, da prostor ni le fizična lokacija, temveč je prežet tudi z nevidnimi pravili o primernem vedenju. Obravnavanje dogodka kot razvrat je eden izmed načinov vzdrževanja tega moralnega reda. Ko se družba z nečim ne strinja, hitro prilepi nalepke, ki služijo delegitimizaciji dogodka. Dogodek se je obravnaval kot grožnja ustaljenim družbenim normam, premalo pa je bilo poudarka na tem, da je šlo za sporazumni dogovor vpletenih odraslih.
Povezava s higiensko grožnjo je v teh primerih pogosto strateška. Ker so standardi higiene v turistični industriji visoki, se »moralna umazanija« dogodka priročno zamaskira v skrb za fizično umazanijo. Stigmatizacija se tako opraviči z objektivnimi standardi hotelirstva, čeprav gre v jedru za moralno nestrpnost. Ti odzivi kažejo na to, da so ljudje pripravljeni sprejeti različnost le, dokler ta ostaja nevidna ali na obrobju.
Dejstvo najbrž je, da Slovenci, tako kot prebivalci drugih držav, »uživamo« v striptiz klubih in koristimo seksualne usluge, mar ne?
Da, saj smo seksualna bitja in seksualna bitja potrebujejo spolnost. Tudi v Sloveniji je seksualna industrija vključena v našo družbeno in ekonomsko realnost. Slovenija v tem pogledu ni nobena izjema ali izoliran otok konservativnosti; nasprotno, podatki in terensko delo kažejo na izjemno razvejeno seksualno sceno. Povpraševanje po komercialni seksualnosti je stalnica, ki obsega celoten spekter uslug, od obiskov striptiz klubov do digitalne intime. Uporabniki teh storitev prihajajo iz vseh družbenih slojev, kar kaže na to, da je nakup seksualnih uslug v določenih krogih povsem normalizirana, predvsem pa ustaljena praksa.
Vendar pa smo v Sloveniji priča zanimivemu paradoksu: na eni strani imamo močno javno moraliziranje, na drugi pa visoko stopnjo dostopnosti. Oglasi za delo v striptiz klubih ali za nudenje erotičnih masaž se pojavljajo celo na uradnih portalih, kot je študentski servis, kar pomeni, da so te storitve del našega legalnega trga dela, čeprav jih kot družba potiskamo v polje sramu. Vzpon platform, kot je Onlyfans, je komercialno seksualnost preselil v zasebnost domače spalnice, kar je še dodatno zmanjšalo prag za vstop uporabnikov in ustvarilo vtis, da gre za obliko vplivništva. Namesto da se vprašamo, ali to počnemo, bi se morali vprašati, zakaj ohranjamo takšen razkorak med zasebno prakso in javnim obsojanjem, saj ta dvoličnost najbolj škoduje prav tistim, ki to delo opravljajo.
V svojih raziskavah med študenti ugotavljate, da imajo slednji bolj pragmatičen odnos do seksualnega dela kot splošna javnost. Kaj mlajše generacije razumejo drugače – in česa starejše pogosto nočejo slišati?
Razkorak med generacijami pri dojemanju seksualnega dela je ena najbolj zanimivih ugotovitev mojih raziskav. Medtem ko starejše generacije na to področje pogosto gledajo skozi prizmo morale, greha ali izključnega izkoriščanja, mlajši – predvsem študenti – zavzemajo precej bolj realistično in pragmatično držo. Študenti na seksualno delo ne gledajo nujno kot na moralni propad, temveč kot na racionalno odločitev v svetu nestabilnih zaposlitev in visokih stroškov bivanja ter predvsem, kar je ključno, nestabilnega in hitro spreminjajočega se trga dela in pričakovanj življenja.
Starejši pogosto nočejo slišati, da ekonomski pritisk potiska mlade v seksualno delo zaradi visokih najemnin, nestabilnih štipendij in negotovosti na trgu dela, saj bi to pomenilo priznanje, da država ne zna poskrbeti za državljane. Težko sprejmejo tudi dejstvo, da se nekateri za to odločijo zavestno in brez prisile tretjih oseb, kar ruši njihovo predstavo o žrtvi, ki jo potrebujejo za vzdrževanje moralnega reda. Mlajša generacija seksualno delo demitologizira in namesto o »grehu« govori o delovnih pogojih in avtonomiji. Ta pragmatizem starejše straši, saj zahteva premik od moraliziranja h konkretnemu urejanju pravic in zaščite oseb, ki to delo opravljajo, ali pa k dejanskemu preizpraševanju družbenega položaja in prihodnosti, ki jo naša družba v tem trenutku sporoča vsem, in ne samo mladim.
