Tisti, ki obvlada oba jezika, maternega in tujega, za katerega se je šolal. Poleg tega moraš nekaj vedeti o kulturi svoje države in drugih državah ter poznati razlike med pravnimi sistemi. Za tolmačenje potrebuješ tudi ustrezno tehnično znanje. Pri konsekutivnem tolmačenju na primer je treba vedeti, kako delati zapiske. Če gre za simultano tolmačenje, moraš obvladati delo v kabini. Ko šepetano tolmačiš, moraš vedeti, katero je najbolj primerno mesto zate v sodni dvorani. Moraš poznati etični kodeks. Bistveno je, da si nepristranski, informacije, ki jih izveš, pa so zaupne.
Kako pomembna je pri tolmaču empatija?Odvisno od vrste tolmačenja. Ko tolmačiš na konferenci, pozabi na empatijo. Če gre za tolmačenje v skupnosti, na primer pri migracijah ali v zdravstvu, pa je empatija pomembna. Vendar se moraš vedno zavedati, da si nevtralen akter. Če te odnese, se bojim, da ne boš mogel dolgo delati v tej stroki. Spomnim se tribunala za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu. Mnogo tolmačev je prihajalo z območja nekdanje Jugoslavije, kar je bilo zanje zelo stresno, saj so tolmačili pričevanja ljudi, ki so prihajali iz njihovih skupnosti. Redno so dobivali nasvete psihologov in psihiatrov.
Verjetno je težko določiti mejo med empatijo in pristranskostjo. Lahko postrežete s kakšnim primerom, ko želi tolmač nekomu pomagati, da se izrazi, kot želi, pa pri tem ni pristranski?Bila sem ganjena ob naslednji zgodbi. Povedala mi jo je mlada tolmačka iz Gradca, ki tolmači madžarski in arabski jezik. Veliko tolmači v zdravstvu in z arabskimi ženskami. Klientka, arabska ženska, se ji je na koncu zahvalila, ker ni posvečala pozornosti njenemu joku in ker ni gledala stran ali delala grimas na obrazu, ko je govorila o posilstvu na begu iz Sirije. Ta primer kaže na to, kje je treba postaviti mejo.
Slišite veliko zgodb. Ali te obogatijo vaše delo ali jih je težko poslušati in živeti z njimi?Spomnim se dogodka, ki me je zelo pretresel. Šla sem v zapor za psihične bolnike, kjer sem tolmačila opravilno nesposobni osebi. Bilo je sredi poletja, vrata celic so bila odprta, a so bila zagrajena z rešetkami, zato sem videla v celice. Bilo je zelo travmatično. Ko je bilo konec, nisem bila sposobna takoj sesti v avto, ampak sem hotela malo razmisliti, se s kom pogovoriti. To je bila stresna situacija.
Z ljudmi, s katerimi delate, ne smete stkati prijateljstev?Spoprijateljila sem se z nekaterimi kolegi tolmači. Ko pogosto delaš s kolegi, veliko časa preživiš skupaj, kar lahko preraste v prijateljstvo. Ko gre za tolmačenje na sodišču, pa je drugače. Zgodilo se mi je, da so me poklicali sodniki na Dunaju in povedali, da me potrebujejo in ali bi lahko na določen dan tolmačila. Torej so organizirali zaslišanje glede na mojo razpoložljivost, kar ni običajno. Z leti sem spoznala kar nekaj sodnikov in odvetnikov, ne pa tudi oškodovancev ali obtožencev.
Kdaj bi tolmač prestopil mejo?Če bi sodnika ali odvetnika srečala v baru, bi ga pozdravila, z njim spregovorila nekaj besed, ne bi pa z njim govorila o sodnih primerih. Ko sem študirala na Dunaju, je bila moja fakulteta poleg pravne. Veliko študentov prava je hodilo mimo naše fakultete. Tako smo se spoznavali. Kasneje smo se srečevali na sodiščih. To so bili stari kolegi in prijatelji, a sem jim morala na sodišču takoj pokazati, da je moj odnos z njimi izključno poslovni. Takšnim situacijam se ne moreš izogniti, zato moraš jasno pokazati, kdaj gre za prijateljsko srečanje in kdaj za poslovno.
Kaj naredite, ko pridete v sodno dvorano in vidite znanca?Zgodilo se mi je, da sem v sodni dvorani srečala odvetnika, prijatelja, ki ga zelo dolgo nisem videla in nisem pričakovala, da ga bom tam srečala. Za oba je bilo to veliko presenečenje. Stopil je do mene, izmenjala sva si objem in poljub. Vsi so le gledali. Rekla sem mu, da morava povedati sodniku, za kaj gre. Sodniku sva povedala, da se poznava še iz študentskih let in da če meni, da je kdo od naju pristranski, naj naju izloči. Sodnik in obe strani na sodišču so se strinjali, da nadaljujeva.
V Sloveniji smo imeli pred dvema letoma v registru, ki ga vodi ministrstvo za pravosodje, registriranih 679 sodnih tolmačev. Danes jih je dvesto manj. Kaj vam pove ta podatek?Isto kot o spremembah v Avstriji. Ljudje zelo dolgo ostanejo v registru in morda ne dosegajo več standardov, ki se jih od njih zahteva.
Glede na direktivo Evropske unije o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih iz leta 2010 morajo države članice osvežiti register sodnih tolmačev. Je implementacija direktive ustrezna?Države, ki so imele register že pred uveljavitvijo direktive, imajo možnost, da register zgolj posodobijo. Po drugi strani nekatere države spoznavajo, da morajo nacionalni register šele vzpostaviti, pač odvisno od geografskega in pravnega položaja države. Če vzamemo za primer Italijo, ugotovimo, da nimajo nacionalnega registra, ampak ga imajo le za province in mesta. Njihova naloga je, da naredijo takšen sistem, da bo lahko na primer sodnik iz Firenc poklical sodnega tolmača iz Bologne. Trajalo bo nekaj časa, a bodo to uresničili. Sčasoma naj bi imele vse države nacionalne registre, Evropska unija pa skupnega evropskega.
Kako gre pri tem Sloveniji?Zelo dobro. Predvsem zaradi dinamičnega in energičnega delovanja profesionalnih združenj. Opravili so zelo profesionalno delo, ko so navezali kontakt z ministrstvom za pravosodje, ki ima na srečo precej kvalificiranih ljudi. Implementacija evropske direktive v Sloveniji poteka zelo dobro in lahko le upam, da se bo to nadaljevalo tudi po volitvah.
Kaj je pri uveljavitvi direktive najpomembnejše? Tako imenovano čiščenje registra?To je zelo pomembno. Iz registra je treba odstraniti ljudi, ki ne delajo več ali so umrli. In omejiti obdobje, v katerem je sodni tolmač certificiran za delo. V nekaterih državah je sodni tolmač certificiran za vse življenje. To pomeni, da se ti ni treba dodatno izobraževati. Če veš, da imaš licenco le za pet let, pa imaš večjo motivacijo za razvijanje svojega znanja. Pomembna je tudi interakcija z nosilcem sodne veje oblasti. Sodnim tolmačem v Sloveniji je uspelo vzpostaviti dobre donose s pravosodnim ministrstvom in sodstvom.
Prihodnje leto začne veljati standard ISO. Kaj bo prinesel?Bo nekakšno merilo uspešnosti. Določal bo, kakšne kvalifikacije in kompetence mora imeti sodni tolmač. Sodniki bodo imeli dostop do informacij o izobrazbi sodnih tolmačev, znanju jezikov, poznavanju sodnega sistema… To je pomembno tudi, ko gre za tolmače, ki formalno niso registrirani, ampak so ad hoc zapriseženi za določen primer. Fakultete pa bodo na podlagi standarda ISO lahko oblikovale študijski program.
Govorili ste s slovenskimi sodnimi tolmači. Verjetno so vam povedali, s kakšnimi težavami se srečujejo.S težavami, s kakšnimi se ukvarjamo povsod: preslabo so plačani, poklic je premalo cenjen, veliko težav imajo s terminologijo in regulacijo varovanja podatkov, med kolegi je premalo solidarnosti, veliko težav imajo z oblastmi, premalo je ljudi, ki bi bili pripravljeni prostovoljno delati za poklicna društva… Sem pa srečala nekaj dinamičnih in energičnih ljudi, ki dobro delajo.
Tudi sodni tolmači se srečujejo s prekarizacijo. So mladi dovolj motivirani za ta študij?Ne vem, kakšna je situacija v Sloveniji, vem pa, kako je v Avstriji. Ker so plačila tako nizka, predvsem v kazenskih primerih, je težko prepričati študente, naj se izobražujejo za sodne tolmače. V Avstriji so tarife v kazenskopravnih zadevah določene, medtem ko se v civilnem pravu lahko dogovoriš za ceno s stranko.
Če možnosti za učenje določenih jezikov ni dovolj, kako najti ustreznega tolmača?Evropska direktiva pravi, da je treba pri sodnem tolmačenju več uporabljati moderno tehnologijo. Torej bi morali več uporabljati videokonferenco.
