Poročilo Človekove pravice, življenjske stvarnosti in odpornost transspolnih oseb v Evropi (Trans Human Rights, Realities, and Resilience in Europe), ki sta ga za organizacijo Trans Evropa in Srednja Azija (TGEU) pripravila Linn Julian Koletnik in Freya Watkins, temelji na raziskavi Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz leta 2023.
V analizo je bilo vključenih 30.627 transspolnih oseb iz 27 članic EU ter Albanije, Severne Makedonije in Srbije. »Ti podatki dajejo raziskavi izjemno težo, saj ne gre več za posamične zgodbe, temveč za trdne statistične dokaze, ki jih ni mogoče prezreti,« pravi soavtor poročila Linn Julian Koletnik. Več kot 71 odstotkov sodelujočih je mlajših od 39 let, dobra tretjina pa mlajša od 24 let. Skoraj dve tretjini sodelujočih se opredeljuje za nebinarne oziroma spolno raznolike osebe, ki se ne umeščajo izključno v kategorijo moškega ali ženskega spola. TGEU je njihove odgovore primerjal z izkušnjami cisspolnih LGBTIQ-oseb, katerih spolna identiteta se torej ujema s spolom, pripisanim ob rojstvu. Sodelujoče je razvrstil še v dvajset podskupin glede na starost, spolno identiteto, morebitno invalidnost in socialni položaj.
Vidnost kot zaščita in tveganje
Ena osrednjih ugotovitev poročila je razkorak med večjo javno vidnostjo transspolnih oseb in njihovim občutkom varnosti. Sovražnim spletnim vsebinam so pogosto ali ves čas izpostavljene štiri petine sodelujočih. Skoraj polovica se zaradi strahu pred napadom izogiba določenim javnim prostorom, ena od petih oseb pa je v zadnjih petih letih doživela fizični ali spolni napad zaradi svoje LGBTIQ-identitete.
Okoli 60 odstotkov vprašanih meni, da so se predsodki in nestrpnost do LGBTIQ-oseb v njihovih državah povečali. Skoraj polovica je kot glavni razlog navedla negativno retoriko politikov in političnih strank, tisti, ki so zaznali izboljšanje, pa so najpogosteje izpostavili večjo vidnost LGBTIQ-oseb. Koletnik opozarja, da se politični govor preliva v vsakdanje življenje. »Ko se njihova eksistenca politizira in izrablja za nabiranje političnih točk, se to neposredno odrazi v vsakdanjem življenju skupnosti,« pravi. Dodaja, da »ta politični pritisk in nenehno javno preizpraševanje lastne identitete ter pravice do obstoja ustvarjata kroničen manjšinski stres«.
Med najbolj skrb vzbujajočimi so podatki o duševnem zdravju. Povprečna ocena zadovoljstva z življenjem je med transspolnimi udeleženci znašala 5,7 na lestvici do deset, med cisspolnimi LGBTIQ-osebami pa 6,6. Skoraj 45 odstotkov sodelujočih se je v dveh tednih pred anketo potrto počutilo več kot polovico časa ali pogosteje. Skoraj četrtina jih je v preteklem letu pogosto ali ves čas razmišljala o samomoru, med cisspolnimi LGBTIQ-udeleženci pa približno desetina. Med mladimi, starimi od 15 do 17 let, je bilo takšnih 48,8 odstotka. »Ti podatki niso le statistika; so resno opozorilo, da sta sistemska podpora in varen prostor za trans osebe vprašanje dobrobiti in preživetja, ne pa stvar izbire ali političnih debat,« poudarja Koletnik.
Težave pri delu, stanovanju in dokumentih
Razlike so vidne tudi v materialnem položaju. Zaposlitev za polni delovni čas je imelo 34,7 odstotka transspolnih sodelujočih, med cisspolnimi LGBTIQ-osebami pa 49,4 odstotka. Stopnja brezposelnosti je bila približno dvakrat višja. Skoraj polovica vprašanih je navedla, da njihovo gospodinjstvo shaja z vsaj nekaj težavami, četrtina pa na delovnem mestu skriva svojo LGBTIQ-identiteto. Vsaj eno obliko stanovanjske stiske je doživelo 21,9 odstotka transspolnih oseb, med cisspolnimi LGBTIQ-osebami pa 14,7 odstotka. Pri mladih so bili med najpogostejšimi razlogi družinski ali partnerski konflikti.
Pomemben del analize je namenjen pravnemu priznanju spola, torej spremembi imena in oznake spola v uradnih dokumentih. Pravno oznako spola je spremenilo 13,1 odstotka sodelujočih. Ti so poročali o večjem zadovoljstvu z življenjem, vendar raziskava ne dokazuje neposredne vzročne povezave. Koletnik pravno priznanje spola opisuje kot temelj, ki omogoča »dostojno in varno navigacijo skozi vsakdanje življenje, od iskanja zaposlitve in urejanja stanovanjskega vprašanja do prehoda meje ali obiska banke«. Zagovarja tudi psihosocialno pomoč ter programe proti stanovanjski in finančni izključenosti.
Poročilo ima metodološke omejitve. Anketa je potekala izključno prek spleta, večina sodelujočih pa je zanjo izvedela na družbenih omrežjih ali prek LGBTIQ-organizacij. Zato vzorec ni povsem reprezentativen, pri najmanjših podskupinah in nekaterih državah pa so ocene manj zanesljive. Kljub temu analiza pokaže, da se pri več deset tisoč sodelujočih ponavljajo podobne izkušnje: slabše duševno zdravje, socialna negotovost, strah pred nasiljem in težji dostop do nekaterih storitev. Večja vidnost je lahko začetek sprejemanja, sama po sebi pa še ne zagotavlja varnosti ali enakopravnosti.