Mariborski letalci se s točo spopadajo že skoraj štirideset let. »Z enim letalom smo uspešnejši kot Avstrijci s sedmimi,« se pohvali Darko Kralj, vodja protitočne obrambe, ki ji država že osemnajst let vsako leto nalepi etiketo »poskusna«, saj ni dokazov, ali je učinkovita. Tudi letos je tako. Čeprav je toča začela padati že 2. maja, je cessna prvič poletela 24. junija. Šele takrat je namreč ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), ki bo letos za obrambo pred točo prispevalo 88.000 evrov (dodatnih 164.000 evrov naj bi zagotovilo 57 podravskih in pomurskih občin, kolikor jih je izkazalo namero za sodelovanje v tem projektu), dokončalo postopek javnega naročila. »Do marca bi morali biti izpeljani vsi postopki, vendar takrat niso bile pripravljene niti podlage za odločanje na vladi. Tako se je branjenje pred točo namesto 15. maja začelo šele konec junija. Nekdo na kmetijskem ministrstvu torej ni pravočasno opravil svojega dela,« je kritičen Kralj.
Obsoleten zakon o toči
Toda ministrstvo vrača žogico mariborskim pilotom. »Če ima izvajalec letalske obrambe individualni dogovor s posameznimi občinami in zagotovilo, da bodo sofinancirale obrambo, bi lahko začel braniti že prej. Če ta ukrep sofinancira država, pa so žal potrebni administrativni postopki, ki zahtevajo svoj čas,« se branijo na ministrstvu, medtem ko Darko Kralj postavlja retorično vprašanje: »Bi vi hodili v službo brez plače? Dokler nismo imeli v rokah pogodbe, ki je jamstvo, da bo tudi država zagotovila denar za obrambo, nismo mogli začeti leteti. Nekdo na ministrstvu že nekaj let namerno zavira ta projekt.« Ob tem Kralj spomni, da v Sloveniji še vedno velja zakon o sistemu obrambe pred točo iz davnega leta 1979, po katerem država mora poskrbeti za obrambo.
Na MKGP priznavajo: »Ta predpis se še vedno uporablja, čeprav je obsoleten.«
V Letalskem centru Maribor imajo za obrambo pred točo usposobljenih deset posadk pilotov. Vsaka ima tri člane – pilota, kopilota in navigatorja, ki ostane na tleh, saj v letalu nimajo radarja, ki bi jih usmerjal, kam morajo leteti. Navigator to počne iz pisarne, in sicer s pomočjo avstrijske radarske slike, ki je po Kraljevih besedah kakovostnejša in ažurnejša od tiste, ki jo ima slovenska meteorološka služba. Izračunali so tudi, da bi za letalsko obrambo pred točo na leto potrebovali poldrugi milijon evrov, a jim je država letos namenila denar le za šestnajst ur letenja. »To je enako, kot če bi gasilcem rekli, naj pogasijo samo tri požare, ker za več ni denarja. Naš izračun stroškov je razdelan do zadnje vejice in pike natančno, zato razliko med tistim, kar dobimo, in med ekonomskim izračunom krije naš letalski center,« pravi Darko Kralj in opiše, kako poteka boj z nevihtnimi oblaki (ti se lahko pojavijo v primeru prodora vlažnega zraka in če je razlika med jutranjo ter dnevno temperaturo vsaj petnajst stopinj Celzija): »Z letalom poletimo pod spodnji rob oblaka, v katerega spravimo saje raztopine srebrovega jodida, shranjenega v dveh agregatih in štirih plamenicah, iz katerih gori. S tem vlečejo nase vlago in preprečujejo nastajanje velikih kristalov ter posledično debele toče. Za eno uro letenja porabimo približno petdeset litrov tekočega reagensa in dvakrat po štiri plamenice s po 150 grami trde snovi.«
Če bi želeli obrambo pred točo razširiti na vso Slovenijo, bi po Kraljevih besedah potrebovali tri podobne centre, kot je mariborski, vsak pa bi moral biti opremljen s po tremi cessnami in kompleksnim dvomotornim letalom, da bi lahko leteli tudi med hribi. Letos je bila toča najbolj uničevalna v Beli krajini, v Črnomlju, kjer je močno poškodovala tudi številne objekte in avtomobile. Kralj meni, da bi to škodo lahko omilili, če bi tudi v Beli krajini imeli protiletalsko obrambo, če bi se začela izvajati pravočasno, ko oblak še ni bil razvit, in če bi začeli piloti delovati globoko na hrvaški strani. Tega pa ne smejo početi. »Z Avstrijci imamo še iz časov, ko smo imeli trdo mejo, gentlemanski dogovor, da lahko v primeru nevarnosti toče brez poprejšnje najave letimo od pet do deset milj na njihovo ozemlje,« pojasni Kralj in sklene: »Upam si staviti, da bi imeli brez letalske obrambe letos tudi na Štajerskem kakšen tako uničevalen nevihtni oblak, kot je bil tisti v Črnomlju. Pri nas se na leto razvije približno dvesto oblakov, ki prinesejo točo. Vsak od njih v povprečju povzroči za okoli pet milijonov evrov škode, in če bi samo odstotek tega zneska namenili za protitočno obrambo, bi bile škode občutno manjše.«
Meteorologi: Pustimo naravo pri miru
Meteorologi niti pri nas niti po svetu umetnemu vplivanju na vreme povečini niso naklonjeni, tudi ne protitočni obrambi z letali. Agrometeorologinja Lučka Kajfež Bogataj je pred leti v pogovoru za naš časopis dejala: »Oblakov ne bomo nikoli spravili v red, zato je škoda državnega denarja za obrambo pred točo. Pustimo raje naravo pri miru, kajti nevihtni oblak ima enako rušilno moč kot ena hirošimska bomba, zato je majhno letalo, ki se bojuje z njim, enako, kot če bi se mravlja spopadla s slonom.« Darko Kralj priznava, da to sicer drži, »toda oblaku ne smemo dovoliti, da razvije tolikšno moč, in to je naša naloga«. Pravi tudi, da v nekaj manj kot štiridesetih letih, odkar izvajajo letalsko obrambo, njihovi piloti niso bili še nikoli v nevarnosti. »To pomeni, da imamo kljub slabi opremljenosti dobro usposobljene ljudi,« je prepričan prvi mož protitočne obrambe.
Nad meteorologi, ki vztrajajo, da ni dokazov o učinkovitosti obrambe pred točo, je ogorčen. »To so natolcevanja. Obešajo se zgolj na eno študijo, toda če v strica Googla odtipkate geslo obramba pred točo, boste mesec dni prebirali samo naslove študij zadnjih desetih let,« odgovarja Kralj. Na vprašanje, ali meteorologom in drugim dvomljivcem glede učinkovitosti obrambe pred točo lahko ponudi dokaze, da nimajo prav, pa odvrne: »Sestavni del letnih poročil o naših aktivnostih so že vsaj petnajst let tudi radarske slike, iz katerih so razvidni nevihtni oblaki s točo. Vidi se, kje so se prižgale plamenice na letalu, kje so se vključili in izključili agregati, napolnjeni z raztopino srebrovega jodida, koliko smo ga porabili, kdo je letel, kakšna je bila toča na branjenem območju, če je sploh padala. Računalnik pokaže tudi sled, kje je delovalo letalo. Podatkov za analizo učinkovitosti obrambe je več kot dovolj. Ne vem, kaj bi še radi.« Ob tem Kralj doda, da je imela Slovenija tudi enega največjih točemerov v Evropi, vendar je klavrno propadel, ker ni bilo niti strokovnjaka niti dovolj denarja (vsaj osem let bi bilo treba na leto zagotoviti od 130.000 do 190.000 evrov, op. p.) za spremljanje učinkovitosti izvajanja obrambe pred točo.
Arso: Natočimo si čistega vina
Na Agenciji RS za okolje, pod okriljem katere delujejo tudi meteorologi, vztrajajo pri več kot desetletje starih stališčih. »Za zdaj si je treba natočiti čistega vina in sprejeti dejstvo, da trenutno ne poznamo uspešne metode za aktivno obrambo pred točo. Znanstveniki se po vsem svetu spopadajo s tem problemom, kljub temu pa ni videti, da bi ga kmalu rešili,« navajajo.
Posredovali so nam sedem let star članek »Ali res lahko ukrotimo nevihte? (Ne)smisel obrambe pred točo« dr. Klemna Berganta, direktorja Urada za meteorologijo in hidrologijo, ki je bil objavljen v reviji Ujma. Avtor je med drugim poudaril, da je ključen problem obrambe pred točo ta, da kljub napredku znanosti današnje razumevanje neviht ni dovolj dobro, da bi lahko zanesljivo napovedali učinke vnosa dodatnih zaledenitvenih jeder v nevihtne oblake. »To pomeni, da poskušamo vplivati na pojav, ki ga niti dovolj dobro ne razumemo,« je v Ujmi zapisal Bergant in izpostavil, da bo operativnemu izvajanju obrambe pred točo v Sloveniji nasprotoval, dokler ne bo nedvoumnih dokazov, da je zares učinkovita. Povlekel je tudi vzporednico z zdravstvom. »Recimo, da se na tržišču pojavi zdravilo, za katero ni jasno, ali pomaga ozdraviti pacienta ali celo dodatno ogroža njegovo zdravje. Bi bili pripravljeni uporabiti takšno zdravilo? Verjetno ne. Vsekakor tudi ne bi pričakovali, da bi uradna medicina podprla uporabo takšnega zdravila. Ampak tovarna, ki ga proizvaja, je zagotovo zelo zainteresirana, da bi se zdravilo dobro prodajalo. Nekaj podobnega je pri obrambi pred točo in s stališčem meteorološke stroke do nje,« je prepričan Klemen Bergant.
Začetki letalske protitočne obrambe v Sloveniji segajo v 90. leta prejšnjega stoletja. V obdobju 1999–2011 je država financirala projekt poskusnega posipavanja točonosnih oblakov s srebrovim jodidom, a je ta projekt propadel. Od leta 2012 zato država letalsko obrambo financira na podlagi dveletnih sklepov vlade, zanjo pa je v tem času na leto namenila od 51.000 do 88.000 evrov. Na kmetijskem ministrstvu priznavajo, da drugi resorji tovrstne obrambe ne odobravajo, saj tudi velika večina drugih držav članic EU financiranje protitočne obrambe prepušča zasebni pobudi. A je MKGP kljub temu »prisluhnilo lokalnim skupnostim« in je tudi letos podprlo protitočno obrambo.
Stroka nima razumevanja za »donkihotovski« boj z nevihtnimi oblaki
Dr. Klemen Bergant je v že omenjenem članku o (ne)smiselnosti obrambe pred točo poudaril, da stroka nima razumevanja za »donkihotovski boj z nevihtnimi oblaki, ki bi temeljil zgolj na trdnem prepričanju, lokalni in državni politiki pa želijo pomagati ljudem in pridobiti njihovo naklonjenost, zato so pripravljeni podpreti tudi načine obrambe, za katere ni dokazov, da delujejo«.
Slovenska stroka vztraja, da sta edina učinkovita ukrepa v boju s točo zavarovanje posevkov in plodov pri komercialnih zavarovalnicah (država od leta 2006 subvencionira zavarovalne premije, vendar delež subvencije nenehno prilagaja finančnemu stanju proračuna ter s tem povzroča negotovost) ter namestitev protitočnih mrež. Toda zavarovalnice trdijo, da s kmetijskimi zavarovanji tolčejo izgubo, zato jih trenutno ponujata zgolj dve – državni Triglav in Agro Zavarovalnica, ki je podružnica avstrijske kmetijske zavarovalnice Österreichische Hagelversicherung. Agro Zavarovalnica je v Sloveniji navzoča od leta 2013, specializirana je za zavarovanje plodov, posevkov in živali, po obsegu zavarovanih površin pa ima pri nas od 30- do 40-odstotni tržni delež. Direktor Benjamin Schlauer pravi, da je v Sloveniji pred naravnimi nesrečami zavarovanih le od 25 do 30 odstotkov kmetijskih kultur, medtem ko je v Avstriji ta delež občutno višji, saj znaša od 75 do 80 odstotkov. Schlauer se čudi, da slovenski kmetje, ki imajo tovarne pod milim nebom, svoje proizvodnje ne zavarujejo v večjem številu. »Kmetje so danes podjetniki in ne poznam nobenega drugega resnega podjetnika, ki ne bi zavaroval svojih osnovnih sredstev. Kmet je avto, za katerega je moral trdo delati, pripravljen zavarovati za tisoč evrov, ne more pa dati od 300 do 400 evrov za zavarovanje desetih hektarjev pšenice, ki mu prinaša dohodek. Te logike ne razumem. Zavarovanje bo treba vključiti v stroške, ki jih bo lastna cena morala prenesti. Drugega izhoda ne vidim, kajti tveganje zaradi naravnih nesreč je preveliko,« meni Benjamin Schlauer.
V Zavarovalnici Triglav opažajo, da to leto izstopa po veliki pogostosti pojava toče, ki je tudi intenzivnejša, saj so v prvi polovici leta našteli približno 30 odstotkov več prijav (dobrih deset milijonov evrov) škod zaradi toče kot v primerljivem lanskem obdobju. Lani so izplačali okoli 30 milijonov evrov za kritje škod, povezanih z neugodnimi vremenskimi pojavi, v zadnjih desetih letih pa kar 380 milijonov evrov. Agro Zavarovalnica je od leta 2013, odkar posluje v Sloveniji, v ta namen izplačala okoli osem milijonov evrov odškodnin ali dober milijon na leto. V Triglavu tudi zaznavajo, da se zanimanje za zavarovanje premoženja neposredno po katastrofalnih škodah sicer nekoliko poveča, kljub temu pa ocenjujejo, da je še vedno nezavarovanih okoli 40 odstotkov vseh stanovanj.
