Leo Ličof, organizator festivala Okarina: Množični turizem je Bled spremenil v bajer

Medtem ko številke blejskega turizma slikajo precej optimistično sliko, lani so našteli več kot milijon nočitev, pa Leo Ličof, že 28 let organizator festivala Okarina – prvih 20 let je festival Okarina vodil sam, zadnjih osem let ima okoli sebe ekipo, za katero se lahko zahvali tudi blejskemu zavodu za kulturo – in lastnik istoimenske restavracije, ne deli optimizma. Ko se sprehodiva okoli jezera, negoduje nad turisti – ki so zasedli vse kotičke okoli alpskega bisera, ki se namakajo v vodi tudi tam, kjer znaki to izrecno prepovedujejo – in kar jezno opozarja na divje parkirane avtomobile ter neurejeno pešpot.

»Koliko stranišč ste videli na najini poti?« me vpraša ob koncu poti. V zadregi, ker jih nisem štel, mi pomaga: nič. Jasno je torej, kje bodo kopalci zunaj obeh urejenih kopališč odložili svoj tovor. Nič ne pomagajo strategije, v katerih načrtujejo butični turizem, praksa je drugačna. »To me boli kot Blejca. Tako kot Slovenca boli, če izgubimo v košarki ali hokeju… Desetletja smo garali, potem pa vse skupaj zapravili v treh letih,« pravi Leo Ličof.

Ni čisto tako. Vorarlbergu in St. Moritzu je na primer uspelo obdržati in celo krepiti petzvezdični turizem, ni pa na primer uspelo Zell am Seeju, kjer so spustili noter ves arabski svet. To omenjam le kot primer, seveda pa je še veliko krajev, ki so se odločili za strateški dumping. Govorim ne le kot nekdo, ki organizira festival, govorim kot aktivist, ki se trudi na Bledu nekaj spremeniti, potem pa občina pripravi strategijo razvoja turizma in nas te, ki dejansko delamo v turizmu, povsem ignorira.

Tako nastane strategija, ki govori o petzvezdičnem turizmu, občina pa potem dovoli na promenadi – najbolj prominentni lokaciji – postaviti stojnice s hitro pripravljeno hrano. Skratka, blejska strategija govori o foteljih, potem pa nas vse skupaj pošlje na gasilske klopi. Skoraj na oder našega festivala so jih postavili, tako da se zdaj med koncerti dim z žara vali med nastopajoče in gledalce.

Kljub prošnjam pri županu in pri direktorju zavoda za turizem ni bilo razumevanja za odmik stojnic. Za deset metrov levo ali desno. Prostora je dovolj. Kje bodo stale stojnice, pač določi direktor občinske uprave, in tu ni ugovora. Tako imamo zdaj kulturno prireditev, ki si jo pride ogledat kakšnih 2000 obiskovalcev, zraven odra pa na stojnici žlobudrajo pivci, ki poleg vsega še zastirajo pogled na oder. Razlagajte si to po svoje. Moje prošnje vsako leto naletijo na gluha ušesa. No, pravzaprav se moram popraviti: vsako leto jih premaknejo še bližje k odru. Mogoče jih bodo drugo leto postavili že kar na oder. Vsekakor je festival Okarina prireditev, ki Bledu prinaša dobro ime, s temi stojnicami pa dogodku odvzemamo njegovo prestižnost.

To je ta naša povprečnost, ta večni blejski stavek »ma, saj je dobro, bo pa drugo leto boljš«. Ampak drugo leto bo spet samo »saj je dobro«… Stojnic ne postavlja občina, pač pa zavod za turizem, neposreden, obenem pa nelojalen konkurent. Financiran je od občanov (turistična taksa), moral bi biti zaščitnik in patron vseh deležnikov v prostoru. Postal pa je podjetje zase, ki samovoljno postavlja stojnice na neprimernem mestu in jih nato za masten denar trži gostincem. V zelje skače tudi turističnim agencijam in seveda spet za svoj žep prodaja sobe sobodajalcev. Zdaj torej zavod od domačinov, ki so ga ustanovili za promocijo turizma, raje pobira denar, in to kar na dva načina! Nesprejemljivo.

Verjetno govorite o obvoznici, ki je še vedno ni. Pred letom sem predlagal, da bi ob Savi pred vhodom na Bled uredili veliko parkirišče in urejen avtobusni prevoz s parkirišča do mesta, po možnosti z električnimi avtobusi. Tole, kar imamo zdaj na Bledu, pa je kaos. Najbolj me skrbi, ker je naše jezero zaradi prometa in seveda še česa preobremenjeno. Danes gre mimo na tisoče avtomobilov, avtobusov in kamionov, parkirišča imamo urejena le za silo in tako se zgodi, da avtobusi stojijo tja do Bohinjske Bele po travnikih. Nimamo nobene strategije, kako paziti in ohraniti jezero, ki je za Bled najbolj pomembno, ki je srce tega kraja. Škandal pa je tudi to, da Bled še vedno nima obvoznice. Ali je za to kriva država ali je tako nerodna naša občina, je pravzaprav vseeno.

Seveda sem predlagal. Kot sem že povedal, pa smo deležniki popolnoma izključeni iz oblikovanja strategije, z njo nas le seznanijo. Sicer pa je tako ali tako nihče ne upošteva. Na enem od takih sestankov sem omenil, da so stvari, ki jih počnejo, v nasprotju s strategijo, ki so jo sprejeli. Veste, kaj so mi odgovorili? »Saj strategija ni neka verska knjiga.« Res mi ni jasno, zakaj jo potem sploh pišejo, če se je ne držijo.

Natančno tako. Navsezadnje gre za copy-paste prejšnje strategije, ki se prav tako ni spoštovala. Zapišejo, kako bo Bled vrhunska destinacija, nimamo pa niti kolesarskih poti, obala jezera je neurejena, ribiči zmečejo v jezero na tone vabe, ki je v bistvu sestavljena tudi iz steroidov – menda gre te ribje hrane v jezero okoli 20 ton v enem letu… Bled je bil kraj cesarjev, kraljev, maršalov, a tudi kot takšen ni nikomur preprečeval dostopa do jezera, samo pričakovalo se je neko dostojanstvo, neki spoštljiv odnos do narave. Pripeljati na samokolnici vreče, polne vabe, in jih stresti v jezero – oprostite, to ni spoštljiv odnos.

Strategija to pomanjkanje odnosa celo spodbuja: mi imamo na Bledu 15 youth hostlov, in to sredi mesta. Nobene regulative. Neoliberalizem v polnem razcvetu na škodo občanov. Tega blejski parki in jezero ne prenesejo več. Poležava se povsod in celotna obala jezera je postala eno samo kopališče. Toalet nikjer!

Včeraj sem se razburil. Zgrabil sem tablo, ki prepoveduje kopanje, in jo odnesel do kopalcev ter jih vprašal, ali znajo brati. Tam v dveh jezikih piše, da je kopanje prepovedano, za tiste, ki teh črk ne poznajo, pa je tudi piktogram: prečrtan kopalec. Na okroglem znaku, obkroženem z rdečo! Na festivalu so si v zadnjih vrstah zakurili ogenj in začeli peči polpete. Pa človek božji, kaj jim ni jasno? Redarjev pa od nikoder. Zdi se mi, kot da so tukaj samo zato, da zafrkavajo domačine. Radarjev so postavili toliko, da v primerjavi z našo občinsko oblastjo še mariborski Kangler deluje kot mucek.

Saj to ni blejska posebnost, tudi ne samo slovenska. Globalno gledano so politiki v glavnem neodgovorni in nesposobni voditi. Prav tako cerkev, ki še zdaleč ni duhovna. Tako posvetna kot sekularna oblast manipulirata in zavajata ljudi in tako na volitvah vedno znova izbiramo tiste, ki imajo polna usta obljub, se prijazno smehljajo in zagotavljajo, da bodo najboljši. Populizem!

Zavod za kulturo. To so definitivno pokazali s skrbno obnovo gradu, pa z odnosom, ki ga imajo do kulturnih prireditev, ne samo do festivala Okarina. Brez njih bi bilo na Bledu bolj žalostno, saj za dejavnosti zavoda za turizem sploh ne vemo. Pravzaprav vemo, ko postavijo stojnice na promenado – kot so ravnokar naredili na Blejski noči – stojnice, kakršnih si ne bi privoščila zanikrna vas. Naštel sem 12 stojnic z bižuterijo. Koncept obstoječe Blejske noči je preživet in več kot dolgočasen. Verjamem, da dajem vtis, kot da ne morem ničesar pohvaliti, vendar mislim, da lahko s konstruktivno kritiko tistega, kar je slabo, pomagam odpravljati površne zadeve, predvsem pa se je treba ukvarjati z najšibkejšim členom v verigi.

Ne vem, ali je komu prilagojena. Gostje hostlov se čez dan namakajo v jezeru, potem si kupijo pijačo v trgovini in se okoli polnoči že napol okajeni spustijo do jezera, kjer potem razgrajajo polovico noči. To je tisto, o čemer razlagam, da je narobe: nobenega spoštovanja do našega življenjskega prostora in do narave. Kvaliteta življenja občanov na Bledu je v zadnjih treh, štirih letih izredno padla.

V predsezoni in posezoni se slika na Bledu sicer spremeni. Ne na bolje, a se spremeni. Takrat so hostli bolj ali manj prazni, na Bled pa se vsak dan privali do 50 avtobusov s korejskimi, kitajskimi in indijskimi turisti. Nekaj z njimi zaslužijo pletnarji, ki jih vozijo na otok, morda še gostinci, saj ljudje morajo nekje jesti – a tu se gremo cenovni dumping in zdaj se turistom prodajajo kosila za pet, šest evrov. Kosilo za pet evrov na slovenskem turističnem paradnem konju Bled! Kakšno kosilo lahko ponudiš človeku za ta denar?

Vsi vemo, kam to vodi: v popolno razvrednotenje kulinarike, ki je nekoč tu slovela. Ti ljudje nimajo časa na Bledu popiti niti kave. Srečam jih v trgovini, kjer kupujejo bizarnosti, recimo vrečke vegete! S temi turisti na Bledu služijo pletnarji, otok, grad in mogoče še Mercator s plastenkami vode. Ustvarja se vtis, da turizem cveti. Nič od tega. Bled bi moral ohranjati tradicijo prednikov, da je manj več. Nekontrolirani masovni turizem je trenutno Bled spremenil v bajer, kjer lahko vsak skoči v vodo, kjer se mu zljubi, in dela, kar hoče.

Ne, to ne gre skupaj. Ne moreš nogometa igrati v cerkvi ali imeti maše na stadionu.

Ja, cerkev je bolj iznajdljiva, to je res. Kakorkoli, to dvoje ne gre skupaj. Pred tremi leti sem govoril z nemško pisateljico, ki je leta hodila na blejska srečanja pisateljev PEN, in mi je rekla, da se na Bled ne bo več vrnila, da je vse skupaj postalo preveč hrupno… avtobusni prihodi s hordami turistov, ki ostanejo v hotelu samo eno noč, so odnesli mir iz hotelskih salonov, prezrta je spokojnost tega lepega kraja. Včasih se je po avlah hotelov hodilo tiho, pred vhodom je goste pozdravljal livriran vratar, ki je poskrbel za kovčke… To je bil ritual, danes pa kraljujejo nahrbtniki ali avtobusi, ki včasih pripeljejo goste ob dveh zjutraj, odidejo pa ob osmih po zajtrku. Kufre gor, kufre dol.

 Če bi se tega zdaj strateško lotili, bi potrebovali kakšnih deset let, da si povrnemo ugled. Veste, Bled je nekaj prav posebnega in bi ga morali čisto posebej regulirati, tudi glede na našo zgodovino. Imamo specifičnosti, zaradi katerih smo neprimerljivi z drugimi kraji. Menim celo, da bi za to, da se zadev lotimo bolj učinkovito, potrebovali neko posebno avtonomnost. Živeti na Bledu prinaša s seboj tudi nekatere dolžnosti, ne le privilegijev. Poglejte samo Riklijevo vilo. Že več kot trideset let razpada, je ruševina, pa si nihče ne upa od lastnika zahtevati, naj jo uredi, ali pa mu jo preprosto do konca porušiti in tam urediti kaj drugega. Ker okoli jezera skoraj ni toalet, se jo zdaj uporablja tudi za take namene. Ne razumem te pasivnosti, res ne.

Škoda na področju gostinstva je nastala že daleč nazaj, ko se je prijela razlaga, da če nekdo ni dober za nič drugega, bo pa gostinec. Vendar je to eden najbolj kompleksnih poklicev. Ob tem, da mora biti strežno osebje pripravno, spretno, celo plesno, mora biti tudi elegantno in seveda inteligentno, da mu v plejadi tujih gostov uspe komunicirati. Mora torej znati tuje jezike in mora biti primerno humorno, da gosta animira, da lahko čim bolje opravi svoj posel. Poklic je kompleksen in takih ljudi na Bledu ni prav veliko. In namesto da bi Bled vse sile usmeril v izobraževanje mladih, se raje vrača k poceni stojnicam, pod taktirko zavoda za turizem. Tak način ponudbe znižuje že tako uboge standarde. Stojnice pač niso primerne za petzvezdični turizem. Le kvalitetna kulinarična ponudba lahko predstavlja Bled.

Morda res ne, a ta stojnica spodbuja množični turizem. Poceni turizem. S tem privabljaš goste, ki ne želijo in ne zmorejo večerjati v restavraciji. Če lahko odšteje pet evrov za pogreto kračo na papirnatem krožniku, ne bo odštel 20 evrov za večerjo, postreženo z maniro. O tem govorim, o strategiji, ki je ni. Neoliberalizem na Bledu je šel danes predaleč, vsak lahko iz vsake luknje naredi restavracijo in kuha dobesedno na stranišču, iz vsake garaže lahko naredi sobe za turiste in jih oddaja še ceneje kot sosed… Vse to je dovoljeno in vse to Bled potiska globlje v obup. Ta množičnost ubija Bled – predvsem jezero. Voda v jezeru se zamenja enkrat v treh letih in treba bi ga bilo obravnavati skrajno pazljivo, ker ga sicer lahko izgubimo. Skratka, cel kup stvari je na Bledu, ki se dogajajo v nasprotju s tem, o čemer govori uradna občinska strategija.

Mi imamo na Bledu že desetletja gostinsko šolo, pa še eno v Radovljici, vendar ne moreš dobiti natakarja. Uvažati jih moramo iz Srbije, no, vsaj Sava Hoteli jih vozijo na Bled, kar pomeni, da je bila strategija izobraževanja narejena zelo slabo. Ti isti ljudje, ki so danes na odgovornih turističnih in občinskih položajih na Bledu, so leta ignorirali politiko izobraževanja, da bi na Bledu iskali ljudi, ki bi jih lahko izšolali za dobre gostince, za dobre turistične delavce. Celo zaprli so razred za natakarje, češ da se nihče noče šolati. Treba je najti način, strategijo, kako animirati mlade ljudi. Tukaj pa se je izvajala tista tipična gorenjska turistična »molitev«: saj je dobro.

V teh pogojih množičnega turizma zagotovo. Če prodajaš avtobusnim turistom kosila po pet evrov, koliko potem lahko plačaš natakarja? Vse je povezano…

Uveljavilo se je mnenje, da je to poklic, ki ga lahko opravlja vsak, kar je seveda napačno. Tako ne moreš dvigniti kvalitete, in če ni dviga kvalitete, tudi ni dviga plač. Saj to se ni zgodilo z danes na jutri, celo vrsto let so se dogajale neumnosti, ki so nas pripeljale v sedanje stanje. Na Bledu smo imeli svoj čas Dancing Casino – čudovito prizorišče, kjer se je streha plesne hale lahko odprla, da so obiskovalci občudovali zvezde, medtem ko sta igrala Mojmir Sepe ali Bojan Adamič s svojim bendom. Tja so gostje hodili plesat v frakih in večerni toaleti. To čudovito prizorišče tik ob jezeru je privabljalo premožne ljudi z vsega sveta. No, potem so najprej angažirali neki cenejši ansambel, končno pa je ta šovbiznis vzel v roke kar šef strežbe, natakar, ki je trikrat na večer odšel na oder in tam prepeval »tike tike tačke«. Seveda so jim vsi gostje ušli, saj je bilo to pravo norčevanje iz večerne predstave.

Spremeniti koncept vodenja Bleda. Zdaj se še vedno dela po socialističnih notah. Potrebovali bi ekipo ljudi, ki bi z mehkimi, ampak odločnimi metodami vnesla več spoštovanja do predpisov, več odgovornosti do narave, ki bi znala narediti sito, ki bi poskrbelo za to, da bi na Bled dobili turiste, ki si jih zasluži. Vsak, predvsem pa slovenski turist mora biti dobrodošel. Dokler pa gostinci prodajajo kosila pod ceno, dokler oddajajo postelje v hostlih ali v garažah po 20 evrov na noč, tega ne moremo narediti. Pri tem bi morala sodelovati celota regija, Bohinj, Kranjska Gora, tudi Bovec… Bled sam bo težko spremenil skromno slovensko turistično strategijo. Resda bi potrebovali več let, da bi se Bledu vrnil sijaj, a treba bi bilo začeti takoj, sicer bomo lahko čez nekaj let Bled odpisali. Jezero se lahko mimogrede spremeni v kloako, kaj več pa ne bomo imeli ponuditi.

Morali bi storiti prav to! Absolutno bi morali odgovorni diktirati, kaj se sme in kaj ne. Dva hostla na obrobju Bleda, ki bi ustrezala kriterijem glede kvalitete, bi bila dovolj, preostali naj zaprejo vrata. Enako velja za stojnice in dobesedno smrdljive lokale s kebabi. Namesto da zavod za turizem spodbuja poceni in nelojalno konkurenco, bi moral zastaviti vse sile za izboljšanje trenutno nevzdržnega stanja. Da se ne bi dogajalo to, kar se zdaj, ko zavod za turizem sam trži promenado, ta isti zavod, ki nam je lani samo za prireditve pobral 400.000 evrov turistične takse in s tem spravil skupaj le dolgočasno in stokrat preživeto Blejsko noč. Namesto da bi povezoval vse deležnike – gostince, sobodajalce, turistične delavce – nas v vseh pogledih ignorira. Pred kratkim smo dobili novega direktorja zavoda in upamo, da bo on zastavil program sprememb na bolje.

Na tej poti, kot je zdaj, je namreč Bled vedno bližje robu propada. Če nismo že tam.